Varno v gore

žal ima množično obiskovanje gora tudi svoje slabe strani. Vsako leto se v gorah zgodi veliko nesreč, v katerih izgubi življenje kar nekaj obiskovalcev gora. Število nesreč v gorah po podatkih Gorske reševalne službe v zadnjih letih, kljub različnim akcijam za osveščanje, še vedno narašča. Samo v letošnjem letu je bilo v slovenskih gorah že 15 smrtnih žrtev. Med vzroki za nesreče največkrat najdemo neprimerno fizično in psihično pripravljenost planincev, neprimerno opremo in nepoznavanje ali nespoštovanje posebnih razmer, ki vladajo v gorah.

Prav zato smo s pomočjo planinske vodnice Jožice Uršič pripravili nekaj osnovnih nasvetov za bolj varno in s tem lepše potepanje po čudovitih vrhovih, ki jih v obilici nudita slovenski sredogorski in visokogorski svet.

Začetek ture - kot v planinski terminologiji imenujemo planinski pohod, ni šele ob vnožju gore ali hriba, ki ga želimo osvojiti, ampak že nekaj dni prej. Posebne razmere, ki vladajo v gorah, zahtevajo od nas kar nekaj znanja in priprav.

Na kaj vse moramo biti pozorni pred odhodom v gore?

Izbira cilja oziroma ture:

1. V gorah moramo računati na veliko odvisnost od naravnih danosti, še zlasti od letnega časa, vremena in dolžine dneva. O vremenu se moramo pred odhodom natančno pozanimati, spremljati vremensko napoved. Poleti moramo računati na vročinske nevihte s strelami, ki so v gorah pogoste in se pojavljajo okrog druge ali tretje ure popoldne. Zato se na krajše ture odpravimo zgodaj zjutraj, če pa imamo v načrtu daljši pohod, ga načrtujmo tako, da bomo v tem času imeli možnost počitka v planinski koči.

2. Pozorni moramo biti na zahtevnost poti, ki mora biti v skladu z našo telesno pripravljenostjo in planinskim znanjem. V Sloveniji so vse planinske poti glede na zahtevnost razdeljene v tri skupine: lahke, zahtevne ali zelo zahtevne. Lahka planinska tura je primerna za vsakega, ki ima vsaj nekaj kondicije in je primerno opremljen. Zahtevna pot vodi preko težjih mest, kjer si zaradi varnosti pomagamo z rokami, zelo zahtevna pot pa je tista, kjer je raba rok pri hoji nujno potrebna in je pot varovana s klini in jeklenimi vrvmi.

3. Pri izbiri poti je pomembno, da ne precenjujemo lastnih sposobnosti. Najprej začnimo z lažjimi vrhovi in sčasoma si bomo pridobili potrebne izkušnje in kondicijo tudi za bolj zahtevne ture. Če imamo kakšno kronično bolezen, se pred odhodom v nujno posvetujmo z zdravnikom, ter raje izbirajmo lažje poti. V pomoč pri izbiri ture nam bodo natančni zemljevidi posameznih gorskih območij, ter številni vodiči po slovenskih gorah, predvsem tisti, ki imajo označeno tudi zahtevnost poti.

Stanje poti

Ko si izberemo turo, se moramo informirati o stanju poti, ki se predvsem pozimi spreminja iz dneva v dan. O tem se lahko pozanimamo pri Planinski zvezi Slovenije, pokličemo lahko na posamezne gorske koče ali pa povprašamo prijatelje ali znance, ki so v kratkem prehodili načrtovano turo.

Oprema

Izbira ustrezne opreme je odvisna predvsem od zahtevnosti poti in letnega časa. Osnovni del vsake opreme planinca so pohodni čevlji, primerna obleka in nahrbtnik. Sestavni del opreme pa je tudi tehnična oprema, ki jo potrebujemo predvsem za zahtevnejše poti.

Dobra obutev je osnova za sproščeno in varno hojo, najbolj primerni so čez gleženj segajoči močni planinski čevlji, poleti pa si za nižje vrhove lahko privoščimo tudi nižje planinske čevlje ali celo športne copate, pri tem pa se moramo zavedati, da je možnost izvina gležnja pri le teh večja. Če nas pot vodi preko snežišče bomo za prečkanje potrebovali tudi dereze in cepin. Za dereze potrebujemo čevlje s trdim podplatom.

Oblačila naj bodo udobna, poleti so lahko tudi kratka, vendar imejmo s seboj vedno tudi dolga. Nujna je vetrovka in vetrne hlače, ter topel pulover ali flis. Zelo priporočljiva so oblačila iz mikrovlaken, ki prepuščajo vlago, ki jo oddaja telo. S seboj imejmo vedno tudi rezervno obleko in perilo, v primeru če nas zmoči dež ali smo prisiljeni kakšen dan podaljšati naše bivanje v gorah. Pozimi, pa tudi poleti, če se odpravljamo v visokogorje, moramo s seboj vzeti rokavice in kapo, ter sončna očala.

Nahrbtnik mora biti dovolj velik in udoben za nošenje. Kaj vse sodi vanj?
- hrana ("železna rezerva" je nujna, saj nas lahko kaj preseneti) in pijača, ki naj bosta primerno shranjeni;
- zaščitna sončna krema (z visokim zaščitnim faktorjem);
- zemljevid, vodič (še bolje pa tudi kompas);
- baterijska svetilka, sveča, žepni nož in piščalka;
- zavitek prve pomoči;
- zaščitna folija, za zaščito pred mrazom.
Če pa se v hribe odpravljamo za več dni, moramo vzeti tudi osnovni toaletni pribor, spalno vrečo in podlogo za spanje.

Izbira tehnične opreme je odvisna do zahtevnosti poti. Vse bolj priljubljene so pohodniške palice, ki razbremenijo noge, zaposlijo pa tudi roke. Prav nam pridejo predvsem pri sestopu, ko smo že rahlo utrujeni. Če se odpravljamo na zelo zahtevno pot, moramo s seboj vzeti opremo za samovarovanje, "oboroženi" pa moramo biti tudi z znanjem, kako jo pravilno uporabiti. To znanje si lahko pridobimo iz strokovne literature, še bolje pa na kakšnem tečaju, kjer bomo spoznali uporabo tudi v praksi.

S kom v gore?

V gore se raje odpravimo v družbi kot sami, saj bomo tako veliko bolj varni. Dobro je, da smo kondicijsko podobno pripravljeni in da se dobro poznamo in si zaupamo. Če je skupina večja, moramo tempo prilagoditi najslabšemu pohodniku.

Če pa se v gore že odpravimo sami, je dobro če vzamemo s seboj mobilni telefon, nujno pa moramo domačim povedati kam se odpravljamo in kdaj se predvidoma vračamo. Na izhodiščni točki in planinski koči se vpišimo v vpisno knjigo, saj nas bodo ob morebitni nesreči lažje našli.

Tako! Pripravili smo vse potrebno in lahko se odpravimo na pohod.

Priporočjivo je, da s hojo začnemo bolj počasi, nato pa hodimo v enakomernem tempu. Vsako uro hoje naj bi počivali vsaj pet minutk, ki jih lahko izkoristimo za potešitev žeje. Najbolj primerna pijača je voda ali čaj, pijač z mehurčki pa se izogibajmo, saj le povečujejo našo žejo. Pijmo počasi - po požirkih. Če želimo piti vodo, ki jo najdemo v naravi (v raznih izvirih, potokih), se najprej prepričajmo, če je čista. Pitju vode iz snega ali kapnice se izogibajmo, saj ne vsebuje rudninskih snovi, poleg tega pa je še zelo mrzla. Alkohol je strogo prepovedan!

Pred in med turo naj bi ne uživali težke, ampak lahko prebavljivo hrano, treba pa si je zapomniti, da gore niso pravi kraj za hujšanje. Povečana telesna aktivnost zahteva tudi povečan vnos hrane. Za povečanje moči lahko jemo čokolado, različne oreščke in rozine, ali energijske ploščice. V planinskih kočah skoraj povsod lahko dobimo tudi topel obrok, ki je priporočljiv vsaj enkrat na dan. Različne enolončnice nam povrnejo vodo in soli, ki smo jih izgubili pri vzponu.

Ko hodimo, bodimo pozorni na markacije in na samo pot. Kljub temu, da smo se pravilno opremili in izbrali kondiciji primerno pot, nas še vedno lahko kaj preseneti.
Pri hoji pazimo predvsem na:
- padajoče kamenje in skale, ki so pogosti na bolj obljudenih poteh.
- če so tla peščena, mokra ali če prečkamo snežišče, moramo stopati previdno, saj prav na takih delih poti največkrat pride do zdrsa.
- pri hoji po skalnatih predelih moramo upoštevati krušljivost skal. Predno stopimo ali se oprimemo skale, preverimo če je zares trdna.
- na nevarnih delih bolj zahtevnih poti (prepadi, previsi, grebeni) se osredotočimo le na hojo, saj je za nesrečo dovolj že trenutek nepazljivosti.

Da bi naravi in okolju z našo prisotnostjo povzočili čim manjšo obremenitev, se izogibajmo hoje po bližnjicah in izven poti, trganju cvetja, plašenju živali s pretiranim hrupom, uničevanju geoloških zanimivosti ter odmetavanju odpadkov in cigaretnih ogorkov, ki lahko zanetijo požar. Vse odpadke, ki smo jih prinesli s seboj, moramo odnesti s seboj v dolino.

Ko pridemo na vrh se moramo zavedati, da je pred nami še polovica poti, zato se izogibajmo pitju alkohola ali pretirani jedači. Če je le možno si za sestop izberemo lažjo pot, saj smo že utrujeni in nam zbranost popušča.

Kaj storimo če nas v gorah preseniti nevihta?

Ko smo na poti, moramo vseskozi spremljati vremenske razmere. Če se napoveduje dež, moramo oceniti ali bomo pravočasno pod streho, ali pa se moramo vrniti na izhodišče.

Če pa se nam vseeno zgodi, da nas preseneti nevihta, je pomembno, da se takoj umaknemo iz izpostavljenih območij, kot so vrhovi, grebeni, previsi ... Tudi vedrenje pod drevesom ni priporočjivo, najbolje je, da se čimprej spustimo čim nižje, kjer nevarnost udara strele ni več tako velika.

Če pa umik ni mogoč, se umaknemo na mesto, ki je po naši presoji najbolj varno in počakamo, da je nevihta mimo.

Kaj storimo če se izgubimo?

Najbolj pomembno je ohraniti mirno kri. Če se le da, se vrnimo po poti po kateri smo prišli do zadnje opažene markacije. Če to ni mogoče, preverimo če je kdo v bližini. V ta namen nam bo najbolj prav prišla piščalka, ki je veliko bolj slišna, kot naš glas.

Če smo bolj izkušeni, se lahko orientiramo s pomočjo kompasa in karte, če tega nimamo pa s pomočjo sonca. Če smo zašli v težek teren, ali pa, da sploh ne vemo kje smo, je najbolje da ostanemo kjer smo in pokličemo na pomoč. Če imamo s seboj mobilni telefon, pokličemo sorodnike ali prijatelje, ki bi nam lahko pomagali. Če nam tudi oni ne znajo pomagati, ali pa so nedosegljivi, pokličemo številko za klic v sili 112.

Tudi če mobilnega telefona nimamo, je najbolje ostati kjer smo. Kmalu nas bodo pogrešili in organizirali iskalno akcijo. Ko čakamo na pomoč, se zavarujemo pred mrazom, soncem in padajočimi skalami. Kako prav nam bo prišla vsa vsebina našega nahrbtnika!

Kaj storimo, če pride do nesreče?

Kljub vsem pripravam in varnostnim ukrepom se lahko zgodi, da se mi sami ali pa kdo od naših soplanincev na turi poškoduje. Tudi tu je pomembno, da ostanemo mirni in poskušamo trezno razmišljati.

Če sta vsaj dva in se poškoduje le eden od njiju, mora nepoškodovani najprej preveriti do kako hudih poškodb je prišlo in če je potrebno takoj začeti z oživljanjem. Nato moramo ponesrečenca, če je le možno takoj zavarovati, pred zrsom, padajoči in vremenskimi razmerami. Nato moramo takoj poiskati pomoč. Če imamo telefon, pokličemo številko 112 in natančno povemo, KJE točno se je nesreča zgodila, KAJ se je zgodilo, KOLIKO je poškodovanih oseb in KAKŠNE so poškodbe. Če telefona nimamo, moramo sami poiskati pomoč in sicer tako, da se odpravimo do najbližje koče ali do mesta, kjer lahko pokličemo pomoč. Če do ponesrečenca ne moremo ali pa je dostop nevaren, pokličemo pomoč, sami pa se spustimo do ponesrečenca samo če smo primerno opremljeni in izkušeni!

Kadar se odpravljamo v gore, je zato zelo priporočjivo, da s seboj vzamemo mobilni telefon, še posebej če se na pot podamo sami. Če se nam v takem primeru zgodi nesreča, postopamo po istem postopku. Če pa telefona nimamo, se zavarujemo (če se lahko) in počakamo, da nas najdejo.

Na koncu še enkrat opozorilo: v gore se odpravimo primerno pripravljeni in opremljeni, o svojem odhodu, cilju ture in povratku, pa obvestimo sorodnike in prijatelje. Obilico užitkov pri hoji in SREČNO!

Piše: Andreja Burja