V osnovi sicer menim, da je to čisto zasebna stvar tistih dveh, samca v drugi puberteti in njegove nove bejbe pač, ali sta skupaj, kaj počneta, zakaj sta skupaj. Takšna zveza ima sicer določene prednosti za žensko, ker je pač vedno tista mlajša, sveža, lepa in še polna energije, hkrati pa se zna zgoditi, da jo ima moški le za trofejo ali pa, da ji pač špila neko avtoriteto oz. pokrovitelja.
Deloma pa smo si ženske same krive. Žal poznam še preveč žensk, ki so se potem, ko so se ugnezdile, popolnoma zapustile, tako fizično kot psihično. Če grem samo malo južno ali jugozahodno čez mejo, vidim ženske, podobnih potez kot naše, z enako leti, tudi odvečnimi kilogrami, ampak se vsaj nakitijo.Pokažejo, da so ženske in da si želijo biti privlačne. Se vsaj namažejo, dajo nase kičast nakit, globoke dekolteje, pete. Me bi seveda vse te MU spljuvale, ampak dobro, za vsemi temi ponesrečenimi MU in frizurami stoji neka sla po življenju, po moških, po 'grehu'. Kaj pa pri nas: za večino priložnosti nes trenirka, zgoraj kakšen pliš, spran rdečkast preliv na laseh, prekratkih za čop, pa vendarle v čopu, na stopala pa krokse neke ta tretji barvi, nobenega make-upa, pa počasno racanje med policami najboljšega soseda. Nobenega seksapila. Pa seveda, posplošujem. Seveda so tudi tu ljubke ženskice, ki jim ni mar. Na dan, ko sem odnesla sina iz porodnišnice, sem že tam stopila pred ogledalo, vzela masakro, korektor in blush in se naličila. Cimro v porodnišnici bi skorajda kap, kaj mi je, da to počnem, enako tudi sestre. Jaz pa sem to naredila zase in zato, da bi bil mož ponosen, kakšno mamico pelje iz porodnišnice.
Nekaj na to temo je super napisano v prejšni Oni, v intervjuju z Azro Širovnik.