Kako preboleti

Zanima me kako preboleti zvezo, kjer te partner nenadoma zapusti po nekaj letih in kjer se je vse ujemalo le iskrenost in zaupanje je v zadnjem času zmanjkala?

Hvala in LP!

Ah, ko bi le obstajal kak recept za to. Odgovor, ki ga boš največkrat dobila je zagotovo: čas celi rane. Pa čeprav se v tem trenutku to zdi nemogoče. Bi pa ti priporočala, da se čimbolj zamotiš z nekim delom, da ne misliš toliko na njega. Moraš migat, it med ljudi itd...

Sama sem pa mnenja, da preteklo zvezo najhitreje oz. zagotovo preboliš takrat, ko se preprosto zaljubiš v drugega.

S časom. Pa nič drugega. Kar pa lahko sama narediš pa je to, da si ne delaš v glavi nekih romantičnih predstav, da mogoče bo pa prišel nazaj, ker bo ugotovil, da je naredil napako... BS! On je o tem razmišljal že lep čas, samo ni imel toliko jajc, da bi ti povedal, kaj ga mori. Lahko, da je naredil napako in bo to ugotovil, lahko pa da te je res samo "nehal imeti rad". Kakorkoli, verjamem, da boli, pa da bo še en čas, ampak s časom boli vedno manj. Kar se tiče zaljubljanja v drugega... ja, je verjetno najbolj easy način, ampak mislim, da moraš biti pripravljen na to. Ne pa kar na juriš na novega, kakor hitro ti dolgoletna veza pade v vodo, pa se obesiš na enega v upanju, da to bo pa to. Ljubezen se zgodi ali pa ne. Hočem reči samo to, da ne računaj na to, da bo to tvoja rešitev. Daj si čas! Sku....ja ga, jokaj, smili se malo sama sebi (ne predolgo ;)). .. Potem pa nekega dne kar naenkrat ugotoviš, da lahko spet lažje dihaš. Ker ne boli več.

Držim pesti!

Seveda nisem mislila, da si naj najde nekoga na silo. Govorila sem nasploh o zaljubljenosti, to se tudi lahko zgodi takoj po koncu zveze (jaz sem en tak primer), ne moremo pa rečt. Sem že malo off topic.

Se strinjam. Mislim, da je važno, da se človek zaposli s kakšnim delom (šola, služba) in da dobi tudi ljubezen (prijatelji, družina in predvsem, da se imaš sam rad).

Hvala vam! (':Y:')

Predvsem pa prav nič ne pomagajo razne 'tolažilne zveze' z raznimi tipi, kjer potem samo žalostno ugotavljaš, da se noben ne more primerjati z bivšim. 

Ja, ampak...Kaj narediti, ko prebolevanje traja predolgo?
Delam,skačem, doživljam fantastične stvari (na sploh), ampak še vedno mi manjka tisto nekaj, pa je že eno leto od tega.
Najbolj me jezi, ker vem, da je eno leto ful veliko in da bi po vseh kriterijih mogla "normalno" živeti naprej, mene pa še vedno tako muči vse skupaj, da odklop.
Poleg tega...tudi noben drug ni potencialno dovolj dober, za po vrhu imam pa še filing, da prav nobenem nisem zanimiva...

Saj nisem mislila direktno tvojega odgovora. Mišljeno je bilo bolj na splošno, da se mi zdi napaka, da ljudje to delajo.

Eno leto prebolevanja pa res ni tako dolgo. Vsaj meni se ne zdi. Rabiš pač toliko več časa. Že to, da se ti zdi, "da noben drug ni potencialno dovolj dober" mislim, da je znak, da ti (podzavestno) trenutno pač ni do nove veze.

"Prebolevanje", ki traja leta in leta, kjer se smiliš samemu sebi in objokuješ svojo propadlo vezo, pa še kar nekaj upaš pa upaš, čeprav točno veš, da iz tega ne bo nič....to se mi pa zdi samo mučenje samega sebe, furanje nekega svetobolja, ker si se pač odločil, da nočeš naprej, ne pa da ne moreš.

Ja, verjetno bi jaz podobno svetovala drugim v tej situaciji, čeprav ko sem sama v tem, je pa zaj..., pa kar nekaj se smilim sama sebi in potem mi gre na živce še to

Kar se dejavnosti, ki jih Cama svetuje tiče, jih kar izvajam. Že prej sem rada športala, sedaj sem lahko zadeve še okrepila, grem na kakšen koncert, pogledam stvari, ki me zanimajo. Ampak na koncu se še vedno počutim totalno samo, s kopico otrok in parov okoli sebe, ki nimajo časa/volje, da bi še kaj drugega počeli kot se pogovarjali o mleku itd:) Nimam več idej, kako naj si zadeve izbijem iz glave.

Eno leto za prebolevanje se mi zdi občutno preveč, včasih se mi zdi, kot da sem obtičala v času pred 5.leti in da so vsi ostali šli naprej, samo jaz nekje tičim, sama in nezadovoljna -kar se tega področja tiče.
Da mislim na bivšega po toliko časa, se mi zdi absurdno, ampak skopljem se pa tudi ne ven. Če ima katera kakšno metodo-karkoli, kar je še pomagalo, bom vesela, zdaj sem na tem, da bi poskusla vse, sam da se neha enkrat že to.

Po mojem si navajena misliti nanj. A pa še vedno skrivaj upaš, da bosta skupaj, sanjaš o fantazijskih situacijah, v katerih bi vama uspelo...? Meni je zelo pomagalo, ko sem si v glavi dopovedala, da je zadeve nepreklicno KONEC in da naju nikoli, NIKOLI več ne bo.

Pa eno leto prebolevanja se meni zdi normalno.

----------
Sem združila zaporedna posta
moderatorka romy