Travme iz otroštva

Verjamem, da jih ima vsak od nas. Vendar pride dan in nuja, ko moraš to spremeniti. Vendar ne veš kako. Kako ste to ve premagale... s kakšno knjigo, dogodkom? Lahko napišete svoje travme in kako ste jih premgale...če ste jih.
Naj povem svojo:
Pri 4 letih sta se moja starša ločila. Sem edinka, brez bratrancev/sestričen ali enkao starih druž. prijateljev. Živela sem pri mami in njenih starših. Moja babica s katero sem preživljala cele dneve se je vedno ZELO ozirala na druge (živimo na vasi, kjer vsi vejo vse o vsakem). Ni hotela nobenega prizadeti, bila je zelo podrejena. Bila je mnenja, da se moremo punce vedno lepo obnašat, nikoli govoriti nazaj, itd. Nekaj lastnosti sem hitro navzela. V OŠ sem bila vedno tarča posmeha. Vsemu kar sem naredila so se smejali, moji teži (ki je bila normalna, vendar so bile v razredu same suhice), moji višini, mojim stvarem, moji ,,razvajenosti'' (babica me je včasih pospremila v šolo)... To se je dogajalo vseh 8 let, čeprav sem povedala učiteljem, so rekli, da ne smem biti tako občutljiva. Klicali so me vse od Liliputanca do pritlikavca. Nikoli pa nisem imela ideje kaj naj rečem nazaj, da jih bo utišalo. Imam kostno bolezen zato nisem tako zrastla in imam napačno zraščene sklepe in krajše ude (se ne opazi tako zelo, vendar enih stvari ne morem počet). Danes se po višini ne razlikujem od večine punc, spada med manjše. Zrasla sem v SŠ, tako da ko sem v OŠ zvedla za mojo bolezen je bilo zelo težko + še zmerjanje. Iz mene so se norčevali samo fantje, kar je zelo vpliva na mojo komunikacijo z njimi. Preprosto se ne morem sprostiti v družbi, ne morem pokazati čustev ali da bi mi je kdo všeč. Ne znam flirtati oz. si ne upam. Ne verjamem, da bi lahko bila všeč fantu, ki je všeč meni, zato ne pokažem, da mi je všeč. Z njim se lahko pogovarjem, vendar me je nekako sram pokazati, da mi je všeč oz. sploh ne vem kako bi to naredila.
Ne znam se vključiti v družbo... večinoma sem samo tiho, če pa bi rada kaj povedala ne znam vskočiti v pogovor ali me vedno kdo preglasi/prekine. Ne maram dotikanja, niti od znancev. Občudujem punce, ki so center pozornosti ali, ki imajo posebno karizmo in energijo, se takoj vključijo v novo družbo.
Imam tudi težavo spoznavati ljudi. Npr: ne vem kako koga prositi za tel številko (ne glede na spol), ki jo bom v prihodnosti mogoče potrebovala (npr. na začetku prvega letnika, ko spoznaš nove ljudi).
To so posledice zafrkavanja iz OŠ, tako da le pazite na svoje otroke ;-)

Začeti moraš delati na sebi in se prisiliti v družbo, dokler ti ne postane normalno, da si v njej in da komuniciraš brez da bi se prej v mislih spraševala, če bo povedano ustrezalo ostalim (na začetku boš seveda nekajkrat v zadregi itd).
Tudi sama imam nekaj prtljage za sabo...oče je imel drugo, ločitev, huda finančna stiska, po njej nasilen očim, ki je bil obenem alkoholik, ter še nekaj stvari, ki niso tako zanemarljive.
In sem opazila posledice, ampak niti ne v komunikaciji z ostalimi, ampak v zaupanju-tipi so tako ali tako vsi isti, na nobenega se ne smeš navezati mišljenje sem komajda spremenila.
Kaj mi je pomagalo?Pojma nimam....enostavno sem si zadala v glavo, da vzorcev ne bom prenašala naprej, z občasnim shoppingom in ličili-ja, pa kaj pol sem si dvignila samozavest in vse je steklo samo od sebe.
Sicer po razhodu mame z očimom sem imela grozne more, ki so me zbujale čisto vsako noč, sanjalo se mi je da je spet pri nas in da je spet vse isto itd.Iz radovednosti sem šla k psihologu in tam sem ugotovila, da mi pisanje dnevnikov itd ne bo pomagalo in da bom morala nekaj storiti sama, zato sem po nekaj obiskih nehala hoditi tja in začela delati na sebi z branjem izkušenj drugih, zaupala sem se bližnjim itd.
Upam, da ti bo vse uspelo premagati in da boš šla pokončno, brez skrbi kaj si drugi mislijo in kaj reči.Vso srečo!!!
In zapomni si ,da je preteklost samo v naših glavah, dejansko ne obstaja več in vsak naslednji korak, ki ga boš naredila, bo odvisen samo od tebe.

okrepiti moraš svojo samozavest. kakršna si, si carica. nikar se ne boj ljudi, ker se vsi enako bojimo drug drugega, verjemi.  

No naj še povem, da sta se starša ločila, ker je oče varal mamo in jaz sem tisto ljubico poznala... igrala se je z mano, bila sem pri njej v stanovanju itd. Pač otrok - nisem vedela za kaj se gre. Tako, da mi to ravno ne pomaga pri tipih in zaupanju do njih. 

Bom pa še jaz povedala svojo izkušnjo... Odraščala sem v 5 članski družini, (delavski razred), kot otrok sem bila ponavadi zelo mirna, večino časa sem preživela sama. V osnovni šoli sem dobesedno šla skozi pekel, iz mene so se norčevali zaradi miljon različnih stvari npr. da nosim obleke, ki sem jih dobila na rdečem križu, da sem debela (bila sem suha), posebej so se norčevali še iz mojih zob, mi dajali nevem kake vzdevke, spomnim se kolikokrat sem morala ostati še po uro ali več v šoli zato ker so mi skrivali čevlje oziroma mi čisto zavozlali vezalke, nalili lepilo notri, če sem imela kakšno novo stvar so mi to po hitrem postopku uničili enkrat se spomnim ko sem dobila res novo lepo modro bundo in mi jo je nekdo zažgal (rokave) in ker resnično nisem dobivala novih stvari tako pogosto so me takšne stvari zelo prizadele, prijateljic ne morem reči da sem imela ker se nihče ni hotel družiti z nekom iz kogar se neprestano norčujejo, med odmorom če sem sedela z puncami so se le-te prestavile proč od mene če so se fantje norčevali iz mene. Ko sem staršem omenila da se iz mene norčujejo sta oba trdila da je vse kar moram storiti to da jih ignoriram... po nekem času sem se nehala trudit. Vse sem držala v sebi. Vsak dan po šoli sem zaspala v solzah, preden sem zaspala sem molila da se zjutraj ne bi zbudila. Septembra sem se vedno bala, zaradi tega ker sem vedela da bom spet morala v šolo. Ob sebi nisem imela nikogar ki bi mu lahko zaupala, nikogar ki bi me potolažil in rekel da nimajo prav, da v resnici sem vredna nečesa in da oni nimajo prav.

V osmem razredu sem bila na čistem robu, sramovala sem se svojega telesa, predvsem pa same sebe. Pri tem morda velja še omeniti da sem se vzgojila sama, staršema ni bilo ravno mar zame, hkrati pa sem imela še zdravstvene probleme zaradi katerih sem se počutila še slabše (že pred tem sem kar nekaj časa prebila v bolnicah). No na sreče se je nato osnovna šola končala... toda strah je ostal... Ko sem vstopila v srednjo šolo sem me je bilo neverjetno strah da se bo stvar ponovila. Ampak se ni. Ko sem dojela da se nihče ne norčuje iz mene sem se začela spreminjati. Iz mene je začela vsa jeza ki sem jo gojila skozi leta. Nihče ni mogel razumeti od kod prihaja moje obnašanje. Na svojo mamo sem neštetokrat kričala in ji povedala da ona ni moja mama ker se prave matere ne obnašajo tako do svojega otroka itd. Beseda besna ne more niti približno opisati mojega počutja. Jezna sem bila predvsem zato ker so me vsi pustili na cedilu nato pa so od mene pričakovali ubogljivost, spoštovanje in brezpogojno ljubezen.

Moja celotna osebnost se je zelo spremenila zaradi vsega kar se mi je zgodilo v osnovni šoli, strah me je bilo vsega, vsakič ko sem storila napako sem v mislih slišala stvari kot so: Ti si popoln idiot, nikoli ti ne bo uspelo itd. (stvari ki sem jih prej poslušala od sošolcev), ko sem spoznala nekoga novega sem vedno povesila pogled, ven sem začela hodit šele v zadnjem letniku srednje šole. Doživela sem občasne izbruhe besa in še danes ko vidim nekoga, ki resnično vzkipi potem, ko se je nekdo norčeval iz njega, ne občutim strahu, ampak neke vrste mir saj vem kako se ta oseba počutim hkrati pa sem na nek način potolažena ker vem da nisem edina, ki je šla skozi to. Resnično si želim da bi lahko rekla da sem to obdobje prebolela ampak to bi bila laž. Še vedno se trudim da bi to pustila za sabo. Še vedno imam težave. Sploh kar se tiče družbe, še vedno delam napake in vem da se drugim zdim malce čudna zaradi tega ampak so vsaj potrpežljivi. Še vedno se učim. Tisto kar mi res povzroča težave je moj strah pred tišino. Da malce bolj razložim: Svoj prosti čas zapolnim z 1000 stvarmi - berem, poslušam glasbo, brskam po internetu (ponavadi to delam istočasno). Skratka delam vse kar lahko samo zato da ne bi ostala sama z svojimi mislimi, svojega strahu ne znam točno razložiti, toda poanta je da bežim pred spomini. Resnično ne vem kaj naj storim glede tega.

Pred kratkim sem gledala zelo poučno oddajo o zlorabi otrok in posledicah, Dokazali so, da velike količine stresa lahko celo povzročijo spremembe na možganih. Tako da takšne stvari ne gre jemati tako zlahka. Ampak v glavnem tisto kar se mi je najbolj vtisnilo v spomin je bilo to ko je novinar na koncu oddaje vprašal fanta (ki je imela težavno otroštvo) ali misli da je vreden ljubezni? Njegov odgovor je bil enak mojemu: Ne. Nato ga je vprašal še eno vprašanje: Ali misliš da boš kdaj vreden ljubezni. Na to je odgovoril z da. Tudi jaz upam da bom nekoč lahko to rekla o sebi, da sem vredna ljubezni.

Se opravičujem če sem pisala nekoliko nerazumljivo, ampak v glavnem hotela sem ti povedati da nisi sama/niste same. In ja takšnih stvari ni lahko preboleti, ampak verjamem da ti bo uspelo. Ne pusti se jim!

A ni fajn najti temo, v katero se lahko izpoveš?CantLoveCantHurt...verjamem, da si vredna ljubezni.Razmišljaš o spremembi, delaš na tem, znaš se poistosvetiti z ljudmi, ki so preživljali isto.
Si kdaj razmišljala v tej smeri, da bi se vključila v kakšno pogovorno delavnico itd, kjer bi delila svojo izkušnjo itd?Sama vem, da je tlačenje najhujše.Slej ko prej pride vse nazaj, izbruhne mogoče v drugačni, hujši, jezni obliki.
Želim ti veliko sreče v življenju....

Joj CantLoveCantHurt Pa tudi vsem ostalim en hug.

Jaz mislim da določenih travm ne moreš rešiti sam (tudi če se zavedaš v čem je problem), vse kar počneš samo odlaga neizbežno, osnova in izvir vseh težav pa mnogo krat ostaja in se vrača v tisočerih oblikah. Jaz sem ravno včeraj bila na EFT in dobila nasvet, da naj grem k družinskemu terapevtu. Lahko greš seveda sam (ne pomeni da mora iti družinski član, partner s teboj) in tudi ni poceni, ampak kaj je taka naložba v primerjavi s tem, da se znebiš negativnih vzorcev obnašanja, depresivnih obdobij, kroničnih slabih občutkov, ipd. Že pogovor z nekom, ki je strokovnjak, tretja oseba in ti pove da nisi kriv, da nisi odgovoren za določene stvari, ipd. zelo pomaga.

Tukaj je nekaj povezav do družinskih terapevtov/združenj terapevtov: Klik

CantLoveCantHurt - en veeeelik objem zate

Kar ne ubije, te okrepi. Prav zaradi preteklih izkušenj si še bolj vredna ljubezni, ker ti jo je prej primanjkovalo, jo boš še bolj cenila in jo boš prav gotovo znala prejemati in tudi dajati. Vseeno poskušaj pozabiti in najti srečo v sedanjosti in prihodnosti, začrtaj si cilje in jih z železno voljo dosegaj.

CantLoveCantHurt, ko sem to brala, je malo manjkalo, da se nisem zjokala. En ogromen hug zate Tudi jaz bi ti priporočila strokovno pomoč in močno upam, da boš kmalu občutila, da si vredna ljubezni (na razumskem nivoju verjetno to že veš, ampak moraš tudi čutiti. (BTW, s tem sem imela tudi jaz težave in jih imam včasih še vedno)

Cantlovecanthurt, zelo mi je bilo hudo, ko sem prebrala, skozi kakšen pekel si šla in kako se počutiš. Vedi pa tole:

• da nisi edina;
• da se da posledice odpraviti;
• da za to potrebuješ strokovno pomoč.
  

... je lahko tudi brezplačna. Ne vem, iz kje si, ampak tule je seznam družinskih terapevtov. Če si iz LJ ali okolice, je brezplačna pomoč v centru Fužine.
SVETOVALNICA FUŽINE (CENTER ZA SOCIALNO DELO LJUBLJANA MOSTE-POLJE)
Preglov trg 15, Ljubljana
tel.: 01/5206-442, 040/666-320
fax: 01/5206-445
internet: www.csd-ljmostepolje.si/svetovalnica

Poišči pomoč, ni razloga, da bi še naprej trpela in živela življenje z bolečino, strahom in negotovostjo ali čakala v nedolged v upanju, da mine ali izgine, ker ne bo. To so težke in kompleksne stvari.
Drži se, držim pesti zate!

In seveda popolnoma enako tudi za ostale.