Spolni odnosi - kako pogosto v resni zvezi?

Layla... probleme s scitnico mam tud jaz in to vpliva tud na "potrebnost", posebi ko si pod stresom. Je blo eno obdobje, ko enostavno smi ni dalo. pol se je popravlo. prot utrujenosti pomaga tud sport. Ful!

Mislim, da poleg vedrega duha ni pomembnejše vrednote od zdravja. Predvsem lastnega!
Malo si preberi po netu kaj povzročajo KT. In ja, zmanjšan libido je med njimi. Če imaš težave s ščitnico, ki je 'regulator' hormonov v telesu, TAKOJ prenehaj s KT.
Mislim, da bi se bolj kot težavam koliko seksaš morala posvetiti vzroku. Zakaj imaš težave s ščitnico. Nisem lih medicinski strokovnjak, pozam pa par oseb (vse so ženske) s težavami s ščitnico. Vse (ene bolj druge manj) trpijo za enakim sindromom, ki semi zdi, da je tudi pri tebi. Naložijo si preveč dela in opravkov in ko vidijo, da ne bo šlo iščejo pomoč, ki pa se ne odziva tako kot želijo in je ne morejo kontrolirat. Nekak tako se začne obremenitev s stresom po lastni izbiri.
Moja izkušnja z izgorelostjo (poceni sem jo odnesel) 14 bolniške. In po tistem ugasnem računalnik VEDNO ob 16:00! Nič ni tako nujno, d ane more počakat na jutri. Če pa je, pa mora to bit opravljeno itak danes takoj zjutraj.
Razmisli. Ščitnica ni hec! Tako kot stres ne.
Upam, da si sedaj še nehala jemat kt. Če pa fant nima razumevanje glede tega, pač ni pravi! Tolk...

Pierre, hvala za tvoje besede...

Je res, da si sama konstantno nalagam delo. Pa nikoli ni dovolj dobro. Potem pa se stresiram. V zadnjem času (sploh zadnji mesec) je situacija še malo slabša, saj smo imeli v službi kaos.
Ne vem...domov ponovno prihajam izmozgana (pa je bilo vmes že malo boljše - tudi kar se  libida in spolnih odnosov tiče), sedaj pa samo slabše še. Se mi zdi, da nisem za nobeno rabo. Nobene energije nimam več...vsaj po službi ne...potem pa še diplomo zaklučujem, s katero se mi dejansko že malo mudi in je to samo še en stres več, ker mi pač ne uspeva kot sem si zadala....
Trenutno jem zadnjo škatlico KT...ali predzadnjo...ker imava midva malo krize zaradi vsega skupaj je zadnje kar si želim, da bi v tem odbobju še zanosila.....pa saj vem, da obstaja še druga kontracepcija, a vseeno...trenutno nimam niti energije za ta korak naprej...za to spremembo....

Layla, v službo hodimo zato, da si zaslužimo denar za udobno in prijetno bivanje. Ne pa, da se razdajamo za firmo in v zameno dobimo tako psihično stanje, kot ga opisuješ. Zelo si zdržljiva. A koliko časa boš še prenesla tak tempo? Poišči si pomoč, bejbi, čimprej.
Pogum! (Glede na to, da zmoreš take frustracije, imaš v sebi tudi moč, da si olajšaš življenje.)
Mislim, da težave ne bodo izginile same od sebe s prenehanjem KT.  Najbrž tudi z večjim vnosom seksa ne.

glista - pomoč v kakem smislu?

Hmm...res je, da se službi res posvečam, ko sem pač tam in res poskušam dati od sebe 200%. Do sedaj je šlo...zadnji mesec pa predvsem zaradi že dlje trajočega psihičnega znašanja ene izmed sodelovk, je bilo še hujše...dolga zgodba...predvsem zaradi tega služba ni ravno prijetna, čeprav bi drugače bila (ker me delo veseli). 

Mnja, vem...preveč sem se razdajala...sedaj, posledično zaradi zadnjega meseca, mislim, da bo bolje...vsaj upam...

Ne vem pa. kako rešit drugače to...saj partner me podpira, čeprav tudi nama zadnje čase malo škripa...imam občutek kot da mi trenutno na vseh področjih ne gre...kot da se mi vse kar sem gradila več let sesuva in podira. Dopust sem si prišparala, da bom lahko delala za študij (da ne omenjam kak pritisk izvajajo starši zaradi tega nedokončanega dela študija - vsakič znova in se kar ne neha...kar ni dejansko nič čudnega, da sem tako pod stresom - pa da se razumemo - niti ne živimo več skupaj in sem finančno in drugače čisto samostojna)...pa sedaj, ko bo kmalu čas, da si ta dopust vzamem za to, kar nekako ni energije....

Toži se mi po časih, ko sem bila polna zagona in motivacije....sedaj ničesar več ni. Še uživati se mi ne da. Sicer se trudim...ampak je težko, ker sem v vsem tem kaosu pozabila, kaj me sploh sprošča in kaj me veseli...kar žalostno, kajne?

Se opravučujem, ne znam lepše vriniti konkretne komentarje vmes, pa sem tvoje besedilo kopirala in dodajam moje opazke (tako jaz vidim stvar)

glista - pomoč v kakem smislu?

Hmm...res je, da se službi res posvečam, ko sem pač tam in res poskušam dati od sebe 200%. Za službo sem že povedala v prejšnjem postu. To ne sme biti tvoj življenjski smisel. Če je, oprosti, jaz se namreč ne grem več tega.

Do sedaj je šlo... Ja, vsak ima določeno zalogo energije, koliko časa zmore delati preko svojih zmožnosti. zadnji mesec pa predvsem zaradi že dlje trajočega psihičnega znašanja ene izmed sodelovk, je bilo še hujše...dolga zgodba...predvsem zaradi tega služba ni ravno prijetna, čeprav bi drugače bila (ker me delo veseli).  Zdrava (močna, integrirana, zrela, čustveno stabilna, samozavestna....(kakor pač želiš imenovati) osebnost se zna ubraniti tudi zajebanih sodelavcev, ki se najdejo na vsakem delovnem mestu. Če si frišna, so ti pritiski veliko hujši.

Mnja, vem...preveč sem se razdajala...sedaj, posledično zaradi zadnjega meseca, mislim, da bo bolje...vsaj upam...Ne, ni nujno, da bodo drugi ljudje zdaj naenkrat ugotovili, da si pridna, poštena.... in ni nujno, da se bodo zunanji pritiski zmanjševali. Ojačati moraš sebe. Pod to kategorijo uvrščam tudi občutke krivde.

Ne vem pa. kako rešit drugače to...saj partner me podpira, čeprav tudi nama zadnje čase malo škripa...imam občutek kot da mi trenutno na vseh področjih ne gre...kot da se mi vse kar sem gradila več let sesuva in podira. To je samo trenutno stanje (ki pri vsakemu traja različno dolgo, pri meni recimo 2 leti, potem sem pa postala pametna . Nič, kar si gradila, se ne more sesuti. Samo trenutno se tako počutiš, ker si utrujena od vsega.
Dopust sem si prišparala, da bom lahko delala za študij (da ne omenjam kak pritisk izvajajo starši Jeeeebote, ta pravi se oglašajo. Toliko občutkov krivde, kot so ti naložili....In neodvisna si, kot praviš...

zaradi tega nedokončanega dela študija - vsakič znova in se kar ne neha...kar ni dejansko nič čudnega, da sem tako pod stresom - pa da se razumemo - niti ne živimo več skupaj in sem finančno in drugače čisto samostojna)...pa sedaj, ko bo kmalu čas, da si ta dopust vzamem za to, kar nekako ni energije....Energija sama po sebi ne more izginiti. Rabiš nov polnilec. Najzanesljivejši polnilec si sama sebi. (meni pomaga punk rock koncert.

Toži se mi po časih, Tudi jaz sem žalovala za svojimi dobrimi časi. Zdaj sem pa ugotovila, da se še v takem dreku da fino migat, plesat, spiti kako pivo, iti na izlet, biti srečna...Ne čakaj nikogar. ko sem bila polna zagona in motivacije....sedaj ničesar več ni. Še uživati se mi ne da. Sicer se trudim...ampak je težko, ker sem v vsem tem kaosu pozabila, kaj me sploh sprošča in kaj me veseli...kar žalostno, kajne?

Vsakič, ko komu kaj svetujem, vem, da govorim sama sebi. Se opravičujem, če sem kaj narobe razumela (ker pač rada krojim svet po svojih merilih), a vseeno razmisli o napisanem.

Nisem strokovnjak, a kak pogovor s terapevtom bi ti znal pojasniti začaran krog, v katerem si se znašla. Ni frke, stara! Vse se da ušlihtat!

Punci, hvala za nasvet.

Mnja....bom pošlihtala zadeve. Saj načeloma sem "močna" punca, sem dala že marsikaj skozi in me nikoli ni nobena stvar potrla...naslednji dan sem se zbudila še z večjo energijo in šla naprej...mislim, da pri tem samo malo dlje traja, da se "zbudim" in grem naprej...sigurno pa se ne pustim, življenje je zato, da ga živimo, mar ne?

Glista, ti si zakon!

Se strinjam .

Layla_
Meni nič, tebi nič; Vzemi si 3 dni dopusta, brez da kaj pretirano razlagaš (sploh v službi). Reci,da gre za ene osebne stvari s starši pa nihče ne bo vrtal naprej.
Doma pa razloži, da rabiš 3 dni da se ti svet malo umiri pod nogami.
In takrat res ne delaj nič. Idi na kavico, spi kolikor hočeš. Sprehod po parku, sončenje.
NIČ NE DELAJ! Po možnosti telefon izklopi.
Sicer so pa kondomi čist OK.
Vsak dan naredi eno majhno spremembo. Nekaj naredi v smeri proti cilju.

Samo da malo poročam.  Mislim, da sva s skupnimi močmi kar fajn rešila omenjeni problem. Med drugim mislim, da je veliko pripomoglo dejstvo, da sem nehala s kontracepcijskimi tabletkami. Zdaj imam končno spet "tisti" občutek in tudi spolnost se je absolutno izboljšala...za 180 stopinj.  Pa malo sem mišljenje spremenila. Si bolj "na easy" jemljem stvari in je življenje takoj lepše. Res pa je, da sem npr. kar nekaj zadev dala za sabo (diploma lepo pod streho, v službi manj stresno itd.). Sem ful vesela. 

Sama sem delala v majnem kolektivu cc leto in pol. Sedaj me ne rabijo več (baje zaenkrat). Prve pol leta je bilo delati zanimivo, potem pa sem se zamislila...sodelavka mi je začela govoriti, da me izkoriščajo, da naj se ob pravi uri spravim domov, naj ne delam nadur (kot študentka sem dobila sicer nadure plačane) in sem se res maksimalno trudila, da bi se dokazala, da sem sposobna. Delo sem redko končala v 8h urah zato sem večkrat delala tudi po 9-10h, vsčasih tudi dlje, ko je bilo kaj nujnega, vendar je to bilo max 1x na mesec. Nato sem prihajala izmozgana domov, šla na bone jesti ali pa sem si skuhala pozno kosilo oz. obilno večerjo in padla v posteljo. Trpel je fant, ki je od mene ni imel nič vendar me je tolažil, da se naj potrudim, da bom imela vsaj nekaj izkušenj iz svoje stroke. Imam pač zlatega fanta kar se tega tiče. Seveda, sva se kdaj skregala, ko mi po več dni ni bilo do akcije. Sedaj, sem že kakšen mesec brez dela, urejam še neke maleknkosti od doma, sploh ne vem zakaj. Želim si, da bi dobila službo preden bi me v primeru, da me potrebujejo tukaj nazaj poklicali, saj obstaja možnost. Najraje bi se zaposlila nekje, kjer je delo manj stresno. Sicer je bilo samo po sebi zelo zanimivo, razgibano, vendar slabo organizirano in prava zmeda, včasih se vprašam kako lahko podjetje brez kapitana sploh pluje...ni prave trde roke, če lahko tako rečem.

Stres na delu je krut...in čedalje bolj mi je jasno, da če hočem delo, ki bi me veselilo bo trpelo moje privat življenje. Takšne imam izkušnje. Vendar tudi sedaj nisem veliko s fantom, saj sem se vrnila domov in ne živim več pri njemu. Včasih se mi zdi, da imam samo jaz tako komplicirano življenje.