Regresija

že dolgo časa razmišljam o tem, da bi opravila regresijo. Zanimajo me vse mogoče informacije o tem potovanju skozi prejšnja življenja. Baje se s tem dajo odstraniti različni strahovi, ki nas spremljajo v življenju, pa tudi življenje se odpre s čisto drugačnega zornega kota.

Slišala pa sem tudi, da po opravljeni regresiji lahko nastanejo neljube posledice, kot na primer kakšne travme, duševne bolečine. Pa tudi ob sami regresiji so lahko baje prisotne fizične bolečine.

Resnično me zanima, če je katera že imela s tem kakšne izkušnje in koliko dobro samo regresijo poznate.

 

Hvala za odgovore.

že od nekdaj veliko razmišljam o življenju, potovanju duš, kaj počnemo tukaj, kdo smo...

Toliko sem že razmišljala o teh zadevah, da me je prav zagrabila fobija pred vsem kar storim, da sem se napak odločila in da bo morda to vplivalo na moje nadaljnje življeneje. In tako na žalost ne gre več naprej. Da se skoraj vsak večer jočem in trpim v sebi ter razmišljam kaj bo z mano po smrti.

Nisem noben psiho, ampak to mi je pa že res ušlo predaleč vse skupaj. In nekako si želim, da bi odgovore našla v regresiji. Mogoče bi se pomirila, našla notranji mir, ali pa bi bilo še slabše, zato sem za mnenje vprašala vas.

 

Vem, da obstaja oblika regresije, kjer ti regresioterapevt nič ne sugestira in pa oblika, kjer te terapevt vodi. V način s sugestijo nekako ne verjamem, želim si da bi sama prišla do svojih spoznanj. Pa četudi je regresija le neko stanje zavesti, kjer um deluje drugače in bom ob tem izvedela kar me bo pomirilo, mi je čisto OK. Pa četudi ne bom odkrila kaj neznansko pomembnega. Trenutno iščem uteho pred svojim strahom in si želim, da bi našla vsaj del odgovorov.  

majckena...česa oziroma koga te je strah? In misliš, da bi si z regresijo lahko res odgovorila na ta vprašanja, ki te zdaj mučijo? Mogoče bi potrebovala samo pogovor, ramo na katero bi se lahko naslonila in ne potovanje v prejšnje življenje.?

Na žalost je tako, da imam ramo na katero se lahko naslonim, celo več je takšnih kandidatov...od mame, očeta, fanta. S fantom se večkrat pogovarjava o "globljih" zadevah, pa nikoli težavam ne pridem do dna. Zato regresija. Vredno je poskusiti, slabše po mojem tako ali tako ne more biti. Po nekaterih mnenjih je regresija le stanje zavesti, kjer se prebudijo človekova najglobje, najintenzivnejše želje, ki drugače ne pridejo do izraza. Torej v takšnem stanju vidiš kar želiš. Mogoče ko bi bila, ko bi vse to dala skozi, mirnejša, morda bi me vse skupaj navdalo z mirnejšimi mislimi in čistejšim duhom. Večkrat v sebi čutim tesnobo, vznemirjenje, strah, ki ga ne razumem in ga ne znam razložiti.

To je vzrok mojih razmišljanj o regresiji.

Caty enako je z mano. Tesnoba, strah, nemir v sebi...in kot praviš se to ne da rešiti s pogovorom. Za začetek bom prebrala kakšno psihološko knjigo in bom videla kako se bom počutila. V primeru, da se bodo takšni napadi stopnjevali in ne bo nič boljše, bom vedela da za regresijo nisem pripravljena. Če pa se bom počutila po knjigi bolje, malo bolj umirjeno, pa bom mogoče uvidela, da sem že en korak nasproti umirjenosti in notranjmu miru in se bom lažje odločila za regresijo. Zaenkrat pa me je preveč strah.

 

 

Tanaya se strinjam.

 

Jaz osebno nisem za regresijo. Mislim, življenje je eno, na poti se srečujemo vedno bolj z vedno bolj ali manj pomembnimi odločitvami in, če se bomo skoz samo sekirali ali smo se prav odločili ali ne, bomo živeli nesrečno, ne bomo znali več ceniti trenutkov, ker bomo živeli v večnem dvomu. že vprašanje kaj danes obleči, nekaterim celo pokvari dan, kajti potem prideš v šolo, službo ali greš le na sprehod in ugotoviš, da bi bilo bolje obleči ono drugo in se potem človek cel dan skrbi in je slabe volje. To je bil samo primer, ampak že takšna odločitev lahko povzroči težavo, kaj šele kaj drugega. In pomoje ni možno najti rešitve v regresiji, kaj ti bo pomagalo vedeti kaj si bil nekoč, v prejšnjem življenju? To večino ljudi le še bolj obremeni, da ne govorimo o nekaterih posledicah, ki jih še sama ne vem in niti nočem vedeti. Pomembno je življenje, ki ga živimo, da ga jemljemo s polno žlico in, da delamo ter živimo tako kot se nam zdi najbolje in po naših zmožnostih!

 

Menim, da se dandanes preveč skrbimo živeti popolno, sprejemati popolne odločitve, izbirati popolna oblačila, iskati popolnega partnerja ipd..., torej popolno je vedno tisto pravilno in vedno se ne moramo pravilno odločiti . Odločamo se tako kot MISLIMO, da je pravilno. Pač ni vredno se tolk sekirat, smao živce si načenjamo in živimo tako rekoč bedno življenje, polno dvomov.