Eliana, to je klasika. Meni se to tudi dogaja. Verjetno še kateri. Zdaj imam fanta, ki je v vseh pogledih krasen in me zadovolji, kot še noben pred njim. In nasploh zveza obeta, da bo dolgo trajala, ker nimava večjih konfliktov in so nama všeč podobne reči. Jaz pa imam vsake toliko krizo (jaz temu rečem kriza), ko razmišljam o nekem tipu, ki sem bila vanj zatrapana v srednji šoli in sva kasneje (pred kakimi 3 leti) imela kratko dokaj vročo avanturico. Zdaj si celo dopisujem z njim (messenger) in primerjam svojega z njim in ugotavljam, da se strašno intelektualno ujemava (pa še hot je) in se sprašujem, če svojega sploh ljubim. Potem se začnem spominjat, da me je tisti drugi tip tako zelo privlačil ravno zato, ker sva imela nenehno dolge debate, s katerimi sva v glavnem tekmovala, kateri med nama je bolj pameten in ker je bilo očitno, da če bi se podala v resno razmerje, ne bi zdržala, ker bi se prej pobila. S sedanjim pa je vse tako... varno, predvidljivo in umirjeno ter zanesljivo. Kar me živcira, ker se počutim še premlada, da bi se ustalila z enim moškim. Ker ena najlepših plati tega, da si mlada ženska, je to, da lahko spoznavaš privlačne mlade moške in se vanje zaljubljaš, oni pa vate. Mene ob misli na to, da ne bom nikoli več doživela radosti spoznavanja novega moškega in da bom seksala samo še s sedanjim do konca svojih dni kar spreleti srh. To pa je po mojem zato, ker ljudje po naravi nismo monogamni in nas skupaj drži zaljubljenost, ki traja nekje od 1 do 3 let, včasih celo manj, odvisno od sreče pri izbiri partnerja. Za nadaljevanje vrste pa je ravno toliko časa čisto dovolj, da je potomstvo zagotovljeno. Po tem obdobju pa se mora par razumsko odločiti, da želi nadaljevati zvezo in zgraditi nekaj trdnejšega. Verjetno je do te odločitve lažje priti, če si že prekoračil določeno starost.
Skratka, po mojem ta tvoja trenutna obsedenost s tistim tipom ni v nikakršni povezavi z njim ali s tem, da ti dejansko verjameš, da te nanj vežejo kakšna bolj pristna čustva, ampak s tem, da te podzavestno duši občutek dokončnosti zveze, v kateri si zdaj. Zato hlastno zagrabiš za neke neumne argumente ala vedeževalka (come on!) za potrditev tehtnosti tvojih sanjarij o bivšem. Po mojem te ne vleče k bivšemu, ampak te mika, da bi bila sama in počela, karkoli si zaželiš. Romantične sanjarije o bivših tipih si izmislimo ženske, ki si nočemo priznati, da si v bistvu želimo čustvene in spolne svobode. Ker to ne zveni dovolj romantično. Po mojem sama veš (sploh sodeč po tem, kako si ga opisala), da če bi se vrnila k bivšemu, bi se ga naveličala v nekaj tednih ali še prej. Saj sama veš, da se tista zveza ni končala brez razloga in če bi se res tako ujemala, kot praviš, bi bila še danes skupaj. Jaz ti svetujem, da preprosto počakaš in začneš razmišljati o tem, ali si zadovoljna s tem, kam vodi tvoja sedanja zveza in predvsem, da si iskrena s seboj. Jaz sem opazila, da pri meni taka razpoloženja in dvomi trajajo nekaj časa, tudi kak mesec, potem pa naenkrat spet začnem uživat v svoji sedanji zvezi in je vse ok. Mogoče ti bo pomagalo že to, da veš, da nisi niti približno edina, ki je v zvezi in ima take pomisleke. Meni je pomagal tudi odkrit pogovor s fantom, ki mi je razodel, da je to čisto normalno in da se tudi njemu dogaja (in da me vseeno ljubi).

Tako, preprosto. S tem moraš računat.