Razočarana nad prijateljico

Odgovor je ful preprost - pogovorita se kot dve odrasli osebi, pri čemer ji daj vedet, da ta fant ni njen "sovražnik", ampak da je pač postal pomemben del tvoje življenja, tako da si pač mora ona tvojo pozornost deliti z njim. Če pa nerga, pa pač povej, da to lahko vodi samo še v zmanjšanje kontaktov oz. komunikacije med vama.

Nič ni takega, če se najprej malo namuli, konec koncev to le pomeni, da ji ni vseeno. Ampak, če je dovolj zrela, bo sprejela tvoj predlog.

Ne tega ji nisem nikoli rekla.
Saj sem ji poskušala razložiti lepo, pa še vedno jaz izpadem tista ta grda. Sedaj se sploh ne ukvarjam več s tem . No, sva bile v soboto skupaj na tortici in sva se imeli v redu. Nič ni omenjala ali kaj, samo vem da bo spet prišlo ven , kot ponavadi.
Zavedala se bo šele , ko bo imela fanta resnega ne pa enega vezanega. Zato me verjetno  tudi  ne razume , ker še ni imela resnega fanta , povrh vsega ji gre pa moj fant v nos , ne zdi se mi samo lepo ,tudi meni ta njen vezan fant ni bil všeč,pa sem ga pač sprejela, povedala sem ji kar si mislim glede njujne veze nisem pa govorila da ga nikoli ne bom imela za prijatelja pa ne vem kaj.. to se mi ne zdi prou. Kot prijateljica najboljša bi lahko sprejela nekoga , ki ga res ljubim.

To je res. Kot najboljša prijateljica ne bi smela soditi, ampak biti OB tebi, ne glede na to ali se strinja s tem ali ne. 

da se še jaz malo potožim. sama sem že na faksu, vendar od gimnazije naprej nimam nobene prijateljice s katero bi se lahko pogovarjala o čemerkoli. OK, sem se družila na faksu z enimi par sošolkami in sem mislila, da so ful fajn družba, vendar sem se pričela čedalje manj družiti z njimi, ker mi ni blo fajn da so nenehno opravljale druge ljudi in druga drugo.

vendar kakšnih velikih problemov nisem imela z njimi, kljub temu da so se zdaj med sabo sprle. in tako sem se letos eni izmed njih (bom jo poimenovala X ) potožila, kako me je druga kolegica (ta naj bo Y) prizadela in potem je ta X navrgla par grdih besed o Y.
in potem včeraj dobim klic od Y kolegice, ki me je obtožila, da sem nesramna in da se lažem naokrog o njej.
meni ni blo nič jasno in potem mi našteje stvari, ki sem jih jaz sploh izrekla ne ampak X.

in zdaj sem resnično prizadeta, ker ne znam komu še sploh lahko zaupam in se družim ne da bi potem moje besede obrnile.

resnično se počutim na dnu, ker več nimam nikogar ki bi mi stal ob strani in s komer bi lahko šla na pijačo in se zaupala
saj me take stvari ne bi potrle, če bi imela vsaj eno iskreno prijateljico, ne pa da imam ''prijateljice'' ki se name spomnijo samo tedaj, ko rabijo kakšno uslugo in še me potem tko nesramno izigrajo

(sem na kratko opisala celotno situacijo, ker se mi res ni dalo vsega s****a opišavati, ki sem ga doživela)

bunnyka, v vsakem primeru ne objokuj takih "prijateljic", ki očitno niso prerasle osnovne/srednje šole. Jaz imam tudi zaradi tega, ker nikoli nisem videla smisla v narejeni prijaznosti in obrekovanju, bolj malo prijateljev, ampak za tiste vem, da me ne bodo izdali. Tako da takšni ljudje vsekakor so in nikar ne obupaj Je pa res, da se tudi meni včasih zdi, da jih je bolj malo ... in da moraš včasih imeti prav srečo, da jih spoznaš (no, meni je zadnjič fant tako lepo naprej vrgel, da imam vse prijatelje, vključno z njim in razen cimre, z interneta  kar koli že to pomeni).

saj vem, da se ne splača objokavat takih ''prijateljic'', vendar me je to precej prizadelo, ker bi pričakovala bolj resne ljudi na faksu.
in vsi so govorili, da na faksu najdeš prijatelje, vendar sama nisem našla nobene prave prijateljice in niti nimam nikogar ki bi mu lahko zaupala kaj me teži (OK, fantu pa ne morem nenehno težiti čeprav je eden izmed redkih ljudi, kateremu lahko zaupam).

in potem me res zbije na tla, ko se zavem da sploh nimam  nobene prijateljice, kateri bi lahko zaupala svoje probleme. tako, da se večinoma časa pretvarjam, da me nič ne prizadane ampak potem pa to vse butne ven in se skoraj celi dan prejočem

Bunnyka tudi jaz ne. Vse prijateljice iz faksa so bile le prehodne, oz. ne to, kar jaz pojmujem pod pravo prijateljstvo. Sama sem jih našla oz. jih imam še iz srednje šole in pa v službi.
Iskala jih nisem, prišle so same od sebe. Tako da tudi tebi priporočam, da se s temi stvarmi ne obremenjuješ. Še prehitro se ti lahko namreč zgodi, da najdeš kakšno "pravo" prijateljico, pa potem ugotoviš da tudi ta le-ni to.
Ta primer ki si ga pa navedla...to se mi zdi res tako otročje. To si bile osnovnošolske fore. Ne obremenjuj se s tem. S to "prijateljico Y" je nabolje da razčistiš, povej ji kako je dejansko bilo, imej pripravljene tehtne argumente. Potem pa to zadevo zaključi.

Kaj pa drugače, ali nič ne hodiš ven da bi koga spoznala, ali nimaš nobenih hobijev ipd. kjer se najlažje vzpostavi stik?

 

Jaz osebno nimam več stikov s sošolci iz srednje šole. Toliko o tistih pravih prijateljih. Sem imela eno super prijatlejico v srednji s katero sva se preprosto nehali pogovarjati zaradi vmešanja enega sošolca, njenega prijatelja, ki me je prikazal na podel način, da je "rešil" svojo rit.

No, na faxu sem spoznala eno punco, preko moje sošolke iz srednje in sva še sedaj dobri prijateljici, zadnje leto sva celo skupaj delali preko študenta, kjer sem spoznala še dve punci prav tako super punci, ena mi je še posebej pri srcu, mi deluje kot sorodna duša In obema se lahko zaupam, mi pomagata in obratno...smo res super ekipa, ona 3. punca se je pa preselila po končanem študiju domov, tako, da vzdržujemo stike preko FB-ja, tel. in mailov.

S tem hočem povedati, da dejansko je res, da ljudje prihajajo in odhajajo, ampak te 3 prijateljice bom verjetno imela dolgo v bližini, saj se res dobimo kakor je priložnost in se imamo super. Taki prijatleji so vredni zlata, pa sem prvo spoznala pri mojih 19. drugi dve pa pri 24. letih. Torej ne sekiraj se, prijateljstvo se ne rodi čez noč. Potrebno ga je vzdrževati, je pa težko začeti, priznam.

Verjemi, če ne prej se udeleži kakšnega PL srečanja (na štajerskem, primorskem ali LJ) pa boš našla planetke, ki so malo bolj čustveo zrele punce in ti bomo stale ob strani.

iza, saj ne da ne bi hotla ven hodit in sklepat prijateljstev, ampak mi poleg faksa preostane malo časa, da bi se lahko dobila s katero izmed kolegic ki so mi ful vredu, ker so povečini te že končale faks in imajo prakso, nekatere pa službe in so tudi oddaljene od mojega kraja študija tko da težko uskladimo čas, da bi se dobile

za hobi sem imela fitnes ( mal je treba skrbet za zdravje in formo ) in sem imela res fajn družbo (ki je obiskovala enak faks kot jaz) na fitnesu, vendar se je ta kolegica odločila da letos ne bo hodila na predavanja in se bo raje pripravljala sama za izpite, tko da tud ostaja doma

da pa bi se soočila s to Y pa nimam energije, ker se nič ne doseže, sam še huje je,ker potem spet vse obrne v svojo korist in te pol ljudje na faksu gledajo kot pošast, ki se spravlja na ''super'' osebo (namreč to se je zgodilo z eno, ki ji je prekipelo od vsega tega laganja in ji je povedala svoje)

saj drugače sva se s to X osebo pomenile in uredile stvari, vendar me vseeno razjezi, ko se človek, ki bi že moral biti duševno dozorel in odgovoren obnaša kot osnovnošolec

vendar hvala za vaše besede in nasvete, so me kar pomirile in dale občutek, da še obstajajo ljudje, kateri so prerasli take otročarije

^^kaj se grejo...

...grejo se Gossip Girl

Ja, to mi je znano, da se eni še na faxu in kasneje celo v službi obnašajo kot v OŠ. Da ne omenjam kako so ti ljudje omejini, samo oni in nihče drug, pa bog ne daj, da jim stopiš pred nos. Ah, niso vredni taki ljudje moje energije niti časa. Tako, da se raje dogovori za kakšno kavico, pa ni res da nobena tvojih kolegci nima časa za kak kofetek po službi ipd. ali pač? Saj se ne rabite dobiti vsak dan, en teden ena, drug teden druga...tako jaz to prakticiram sedaj, ko smo vse vsaka na svojem koncu...se obnese nekako

Žal vem kako je to, saj se mi je lani zgodilo nekaj hudega in bi res potrebovala prijateljico.
Nisem vedela kako bom to preživela in res je tudi, da včasih ob sebi nisem želela imeti nikogar, vendar vseeno. Prava prijateljica stoji zraven tebe, tudi če jo pošlješ v rit (po domače povedano), zaradi prevelike obremenitve na drugem področju.., saj bi lahko poskusila malo razumet (če sem se jaz vedno trudila razumet, pa če tudi nisem imela pojmaaaa o tej stvari)
Po nekaj mesecih mi je prekipelo in sem ji enostavno  morala povedati svoje mnenje in da se mi ne zdi fer, da sem jaz vedno ob njej, ko ona nekoga potrebuje, ampak nje NI, ko JAZ potrebujem koga.
Začela mi je spodnašat, da jaz itak ne vem kaj se dogaja z njo in kaj je pri njej narobe.
Še predobro sem vedela kaj je z njo narobe (TOREJ NIČ) pač se nekaj mesecev stvari niso vrtele okrog nje, ampak okrog mene.
No, po tem "konfliktu" sem se odločila, da je ne želim več ne slišati in videti, čeprav je bilo videti skoraj nemogoče, ker mi je bila sošolka.
Po eni strani sem ful srečna, ker je ne rabim več gledati (če lahko tako na grobo povem), po drugi strani pa jo pogrešam, ker pač... sva skupaj preživeli večino prostega časa, imeli podobne interese. Ampak mislim, da sem tudi to že pustila za seboj, ampak pač, naše srce dela drugače od možganov.

Problem so bili tudi fanti. Vedno je želela meti nekega fanta in bila je pripravljena za to storiti vse. Jaz pa nisem takšen človek in imam raje prijateljice, kot fanta. V tem času je tudi spoznala nekega frajerja in mislila, da če ma pubeca, da je bog in batina.
(v razredu nas je bilo 8 punc, od tega so potem kar naenkrat vse mele fanta, razen mene)

Zdaj po pol leta se sprašujem, če je srečna in zadovoljna, ker ima končno neko copato, ampak ob vsem tem nima nobene prave prijateljice. In ja, po tihem si želim, da je nesrečna, ker bo šele na takšen način spoznala, kako sem se počutila jaz.


P.S.:
A sploh še deluje ta tema?

Gejka... jaz ti dam čisto prav. Ena lepa angleška na tole temo: "Chicks before dicks."

Jaz sem svoje 'prave' prijateljice odkrila šele okoli 20ih let. Se mi zdi da takrat se v resnici začnejo kazati resnični karakterji in se ljudje nehajo družiti zaradi stvari kot so npr. isti okus za glasbo. Moje prave prijateljice lahko preštejem na prste ene roke, pa še bi ostal prostor... Pa imam tudi že faks za sabo, ampak se mi zdi bolj smiselno vzdrževati nekaj res dragocenih prijateljstev kot poznati miljon ljudi (kar sem počela v srednji).
Je pa ločitev od prijateljice v določenih pogledih skoraj isto boleča kot ločitev od fanta - nekaj časa boš sigurno še rabila, da ti bo čisto ok, ampak mej v mislih da če ni bila prava prijateljica ni škode - ker pravo prijateljico lahko pokličeš sredi noči in ti bo pripravljena pomagat če ve imaš krizo.

Normalno je da si želiš, da vidi kako je tebe 'bolelo' in verjetno tudi jo ampak ne bo priznala ker je bila njena zmota. Meni se je že zgodilo da sem po parih letih dobila kakšno opravičilo - ampak če nekdo rabi par let a je to sploh še to?

Veliko sreče ti želim in upam da najdeš vsaj eno pravo!