Ravnanje z denarjem

Estelle, tudi jaz se nočem vtikati v tvoje probleme, ampak se lahko malo primerjam s tvojo situacijo. Pred nekaj leti sem bila v tako slabi finančni situaciji, da sem komaj vlekla iz meseca v mesec, skrbelo me je, kako bo, in nisem imela pregleda nad svojimi financami. Na koncu se je izkazalo, da je bil ravno to problem. Odkar si beležim, koliko zapravimo in za kakšne stvari, je dosti boljše. (O načinih smo se že nekje pogovarjale, ampak ne vem, kje - na gospodinjskih temah?) Ravno za tisti čas, ko sem težko shajala, sem s temi svojimi pregledi stroškov naknadno ugotovila, da sem kar precej zapravljala za kozmetiko, ampak v tistem času se tega nekako nisem zavedala.
Mogoče bi ti pomagalo, če bi v razpredelnici spremljala, koliko za kaj porabiš? Ne vem, če ti bo uspelo upoštevati omejitve in vnaprejšnje planiranje (meni ne, ker vedno delam kakšne izjeme), vendar se mi zdi, da se že s tem pregledovanjem človek počuti malo bolj gospodar svojega denarja.
Zelo rada sem si pogledala tudi oddaji Maxed out in Shopaholics.
Aja, in odpri si kak varčevalni račun, npr. na Delavski hranilnici imaš obročno varčevanje npr. za 1 leto (25 eur na mesec). Tako, za neko psihološko zaslombo, da nisi skoz na nuli ali pod njo.

Jaz nisem ravno neki angelček pri ravnavnju z denarjem, nisem dovolj racionalna, dovolj varčna, vedno me mikajo kakšne stvari (npr. kozmetika), ampak tako vsaj nisem ves čas pod stresom zaradi nule na računu.

Hmmm..vedno je tako, da bi lahko še kaj več privarčevala, a tako je vedno ane?

Pri meni je očitna razlika od prej, ko sem bila še študentka ali sedaj, ko sem redno zaposlena.
Ker je prihodek občutno večji. Prej sem imela vedno nek beden občutek, ker nikoli nisem nič privarčevala, je pa res, da štipendije nisem imela, delala sem občasno (v prvih letih študija skoraj nič) in je že tako šlo kar na knap. Samo so mi starši pomagali in je šlo.

Prav komaj sem čakala, da se mi bo enkrat povečal prihodek, da bom lahko začela normalno varčevat in si tudi kako stvar več privoščiti. Sedaj živim na svojem (v podnajemniškem stanovanju zaenkrat še), sama skrbim zase, sem finančno osamosvojena (kako dober občutek mimogrede), sama oz. s partnerjem kupujeva hrano in ostale potrebne stvari. Včasih edino kaj prinesem od doma (kake domače pridelke, ki mi jih mami vedno podturi, jaz jih pa z veseljem vzamem).

Je pa tako, da imam za vsak mesec posebej excelovo tabelo, kjer imam vpisan prihodek in vse posamične odhodke + koliko gre tisti mesec na varčevalni. Takoj ko je plača vse kar je možno uredim (še isti dan si nakažem na varčevalnega, da ja ne bom zapravila, haha). In poskušam se tistega plana, ki sem si ga zadala. Seveda mi vedno vse ne uspe. A mislim, da če tega ne bi imela, da bi bilo stanje veliko slabše. Zadnja 2 meseca imam sicer neko nakupovalno krizo (verjetno ker prej nisem dolgo nič kupila), a upam, da kmalu mine.

Sem pa opazila, da je pri meni vedno tako - če imam pred sabo nek cilj/stvar za katero moram varčevati, potem je veliko lažje. Ker imam namen naslednje leto kupiti nov avto, moram reči, da mi to varčevanje kar uspeva zaenkrat. Je pa res, da je včasih se kar malo težko odreči kakem kosu oblačilu ali kozmetiki. Da ne omenjam, da konkretnega parfuma že leto nisem kupila. Ni vedno lahko no. A če je nek cilj pred očmi, je lažje.

Sigurno pa pomaga si beležiti vse odhodke. Ali vsaj shranjevati račune.

Jaz siccer nisem pretirano zapravljiva in uspem kar nekaj prihraniti (je pa tako - dobim štipendijo in preživnino od obeh, ampak tudi sama plačujem vse, od najemnine, hrane, bencina ... ). Bom pa kar sebe citirala iz druge teme o denarju:




Tole dejansko uporabljam od takrat (avgust 2009, pravzaprav odkar sem "na svojem") in mi da super občutek pregleda nas svojimi financami. Vedno lahko pogledam, koliko denarja imam, koliko sem zapravljala po mesecih, za kaj sem zapravljala, kje bi lahko kaj prihranila itd. Tako da mogoče poskusiš s čim podobnim, da boš dobila občutek, kako hitro ti "uhaja" denar in ga boš potem morda lažje nekaj zadržala.

Pri meni je pa ravno obratno. Jaz sem zelo šparovna. Lani ko sem kupila letalsko karto, ki je stala 600 € in mi je potem ostalo samo še 300 € sem mislila da me bo kar konec. Ne morem in ne morem si dovoliti da bi imela tako stanje na računu.

Ne dobivam štipendije, nobene žepnine od staršev, vse zaslužim z delom. Pa nisem ena tistih, ki dela non stop. Delam za 3,5 € na uro preko študentskega servisa, približno 2x na teden po 4 ure, tako da dobim vsaj 100 € na mesec. Sliši se malo, ampak se nabere.

Odprt imam varčevalni račun, zaenkrat polagam gor samo 20 € na mesec, ampak v 2h letih se je že kar nabralo.

Ne vem točno v čem je skrivnost, pomojem že to, da si eno stavno ne morem predstavljati, da bi imela samo 100 €. In tako ne kupujem drage kozmetike, zelo pazim koliko zapravim, npr. ne hodim vsak dan na kavice, ampak recimo samo 1x na teden. Včasih je treba zavrnit kakšno ponudbo za kosilo, pijačko...

Sploh pa rajši prišparani denar porabim za kakšno potovanje

Točno, sem čisto pozabla napisat, pa sem skoz mislila na to

Ja, mam to srečo da mi ni treba plačevat še najemnine. Živim še doma, vendar samo dokler študiram. S starši smo se že zmenili, da ko bom šla v službo, bom morala plačevat del stroškov. Živimo v kar veliki hiši, tako da to ni tako malo.To se mi zdi čisto razumno in ko bom prišla do magisterija si bom poiskala svoje stanovanje. Do takrat pa si pač ne morem privoščiti študija pa še dela, samo zato da bom lahko plačevala najemnino.

Ma, meni se ne zdi da živiš na svojem, če ti starši plačujejo najemnino ali pa če pri svojih 28tih letih še dobivaš žepnino. (to ne leti na nobeno, da ne bo nesporazuma). Pri kolegici so 3 punce, ona je najmlajša (21), ostali sta pa že nad 30 in še kar dobivata žepnino (nad 100 €!). Pa daj no!
(mogoče je bil to mal OT ampak mi je lih padlo na pamet )

Druga kolegica je šla nekaj let nazaj v Španijo in prišla nazaj z 0,50 € na računu! Zdaj ima 2 službi (pa še diplomo za pisat) pa je vseeno kar naprej brez denarja.

Res, varčevalni račun se najbolj splača. Po mojem. Pa zapisovanje stroškov tudi ni slaba ideja!

Mislim, da je najbolje začeti tako, da spremljaš porabo - jaz sem si kar v navadno xls tabelo beležila, koliko mesečno porabim za kozmetiko, oblačila, stroške stanovanja, hrane, varčevanja.. Svetujem, da že na začetku meseca (oz. ob plači/štipendiji..) takoj nameniš del prihodka za varčevanje. Jaz že leta (še iz študenstkih časov) vsaj 10% prihodkov takoj prenakažem na varčevalni račun. Pri vseh extra prihodkih (zdaj so to regresi, nagrade itd.) najprej pomislim, koliko (ponavadi vse) naj gre za varčevanje. Ko se nabere malo večji znesek, sklenem depozit (vedno imam nekaj na enoletnem depozitu, nekaj pa na kratkoročnih). Zame je to način življenja - če nimam "na lagerju" vsaj 6ih mesečnih plač, se enostavno ne počutim varno. Tudi ko sem izpraznila vse zaloge (nakup nepremičnin), sem vedno najprej pomislila, kako spet priti do željene zaloge.

Tudi jaz sem bila včasih zelo zapravljiva, predvsem je bila težava v tem, da sem ogromno porabila za brezvezne zadeve. Z zgoraj opisanimi metodami sem korenito spremenila svoje navade - zdaj sicer spet trošim več, a tudi več varčujem. Bistveno se mi zdi, da najdeš ravnovesje - da še vedno najdeš denar za stvari, ki te osrečijo (da nimaš občutka, da si ne moreš ničesar privoščiti), hkrati pa tudi varčuješ.

Tudi otrokoma sem odprla varčevalne račune takoj, ko sta se rodila. Zdaj jima mesečno nakazujem otroške dodatke in na vsake toliko še kakšno večjo vsoto.

Točno, varčevalne račune za otroke tudi jaz priporočam tistim, ki ste že mamice. Otroški dodatki so dokaj nizki in se pogosto pri družinskem mesečnem budgetu nič ne poznajo, če jih nakažemo na otrokov račun, pa se z leti vseeno dosti nabere. Ne vem, kakšno izkušnjo imate s tem ostale, ampak kar zadeva račune, NAMENJENE OTROKOM, jaz doslej nisem našla nobenega, ki bi dejansko imel kakršen koli varčevalni smisel. Ne razumem, zakaj sploh obstajajo, saj so praktično brez obresti (imajo npr. 0,20%, tako kot tekoči račun). Uporabni so verjetno za najstnike, da se malo igrajo in z bankomata dvigujejo žepnino (če že ravno imajo tako visoko žepnino, da jo lahko dvigujejo večkrat na mesec). Sicer pa res ne - razni tolimati, hranilniki v obliki logotipov, skodelice itn. tudi niso ne vem kakšna motivacija.
Za varčevanje so smiselni navadni varčevalni računi + pooblastilo na starša. (Ali kakšne druge metode, če jih imate raje.) Za sprotno zapravljanje pa naj bo pač žepnina, pri nas je zaenkrat še 1 euro na teden... če bodo potrebe večje, se bo dvignila, vendar zaenkrat za kakšno sladkarijo, nalepke, kepico sladoleda in podobno zadošča (ker pač ne zapravlja ves čas).
Aja, kar zadeva žepnino nad 30. letom... Nikoli nisem pomislila, da je to sploh možno, bom pa zdaj predlagala atiju, mogoče mu še uspem vsaditi to idejo ...

Jaz se tudi ne počutim varno, če nimam na zalogi vsaj nekaj mesečnih plač. Pa me vem zakaj. Meni je oče že od malega govoril, da moraš vedno imeti nekaj prihranjeno, ker dandanes nikoli ne veš, kaj pride in kak strošek te mimogrede zadane, ki ga nisi pričakoval in očitno sem to pobrala po njemu.

Sama trenutno nisem dala vezati nič denarja, ker ga bom itak potrebovala v naslednjih parih letih (nakup novega avta in nepremičnine). Se pa potrudim toliko, da dam še isti dan ko je plača na varčevalni račun vsaj 1/3 plače in vse razne regrese, božičnice itd. prav tako. Pa se nabere, samo načelen je treba biti.

Edino eno stvar moram še izboljšati in sicer - pri nakupovanju hrane vedno kupim preveč nepotrebnih zadev in količnisko tudi preveč vsega. Za kruh niti ni problem, ker ga dam v zmrzovalnik in je čisto ok, ampak zelenjave, sadja itd. ki po parih dnevih ni več dobro. To moram še malo bolj načrtovano nakupovati. Še to zrihtam, pa bo super.

Mene je pa sram in grozno se počutim, ker mi mama še vedno mesečno daje denar, in tudi sem jo že nekajkrat prosila, naj neha, ampak noče, ker trenutno nimam prihodkov. Stara sem že 27, prej sem imela štipendijo in po nekaj mesecev letno delala prek študenta, zdaj pa pišem diplomo, nimam statusa za delo prek napotnice in v bistvu se moram skoncentrirat na diplomo, sicer bom mogla še štipendijo vračat.
Kaj svetujete? Sicer bi se najbrž lahko registrilala na socialnem, ampak bi me starši radi uveljavljali, da živim pri njih, čeprav imam v lj študentsko sobo bom pa odpovedala pa tudi skrbi me, da bi mogla potem res aktivno iskat službo, kar je tik pred diplomo res neugodno. Ma, grozno se počutim, skrbi me, da bom potem se službo iskala par mescev.. najbrž ni veliko ljudi, ki jih pri teh letih starši še kar podpirajo.. prav luzersko.