Problem s starši

Jaz bi ti svetovala enako, če je le mogoče. Poznam par, ki je živel pri njegovih starih starših in je bila situacija podobna. Ko jima ni bilo več za zdržat, sta se preselila v podnajemniško stanovanje in šele takrat sta lahko zadihala in zaživela po svoje.

Hvala vsem skupaj za nasvete!! V takšnih trenutkih se človek preprosto obrne na vsak dobrodošel nasvet in mnenje…

Moram pa reči, da situacija ni nič boljša. Moja starša sta še vedno hladna in le pozdravita. Midva preprosto ne bova prosila in se nekaj pogovarjala, ker sva poskušala, pa je bilo brezveze… Bila sva pa tudi pri njegovih starših in kakšna je bila reakcija? Najbolje jo je vzet kot »smešno« - da saj onadva vesta, da želiva midva mir in si ustvariti dom, da naj te poveva kaj sta onadva (reveža) naredila narobe, in da besede, ki so bile pač izrečene (kako jaz in tudi moj fant ne znava nič, kot sem že zgoraj opisala par primerov), naj vzameva kot hec in da očitno heca ne razumeva in bo teh besed oz.tega heca še veliko… Mislim… da se ti zblede! Človek ne ve ali je on blesav ali so drugi ljudje!? Sploh se ne da nič zmeniti in se tudi ne misliva več. Morala se bova sproti oglasiti, vendar sva sedaj rekla, da bo čimmanj stikov še najboljše.

Za najemniško stanovanje se nama zdi škoda denarja. Stanovati trenutno imava kje, aktivno sedaj iščeva nama ugodno parcelo in če bo vse po sreči in bova imela le eno urejeno sobico, setakoj preseliva tja! Če bo pa še le hujše in hujše, pa bova pač morala ta čas v stanovanje… poskusiva se pa čim manj sekirati, čeprav je to lažje reči kot storiti Ah, nekak bo že, samo, da se bova imela rada!

Hvala pa vsem na forumu!

Bom še jaz dodala svojo zgodbico....Skratka, kaj bi ve/vi storile/i v primeru, da si v dokaj sveži zvezi, ki se zaenkrat zdravo razvija (priznam, da sem glede tega po rees dolgem času srečna in zadovoljna) in ti pri 24-ih letih tvoji starši dobesedno ukažejo prekiniti to zvezo zaradi pač nekih predsodkov, ki jih imajo v glavi (seveda čisto nutemeljeno - naj omenim, da so fanta do sedaj videli samo ene parkrat in z njim spregovorili par besed, drugače pa ga sploh ne poznajo).... In v primeru, da te zveze ne končam, nisem niti v lastnem domu več dobrodošla....mislim, a je to normalno? Čisto sem razočarana, kar ne morem verjeti in sem se odločila, da starši ne bodo manipulirali z mano in mojim življenjem....še dobro, da sem med tednom tako ali tako že v domu, drugače se pa tako ali drugače mislim odseliti od doma. Takega poseganja v svoje življenje si res ne morem dovoliti. A delam napako? A so moja dejanja nespoštljiva do staršev? Ne vem....načeloma smo se vedno dobro razumeli...in rada jih imam, ker so pač moji starši....a to mi je res kaplja čez rob....rada bi živela svoje življenje, svobodno, ne pa da mi nekdo zapoveduje kaj lahko in kaj ne....ne rečem pri 16ih, ampak ne pri 24ih letih. A je imela katera punca podobno izkušnjo? 

Na svoje!
Če pa se vama zdi škoda dnara za podnajemniško stanovanje pol pa že ni tak huda situacija.

Najbolj mimo mi je, ko poslušam pritoževanje čez starše, rito pa še vedno držijo na toplem pod njihovo streho.

Punce, hvala vam za vse te besede. Na svoje mi je zdaj, dokler sem v štud.domu, še brezveze it, ker dejansko sem lahko tam cele dneve, tako da.... Naj omenim, da že tako sem bila zeloo malo doma zadnje leto in domov sem hodila kak vikend in še to izključno zaradi staršev, ker so me bojda hoteli videti (pa saj bi lagala, če bi rekla, da jaz njih nisem hotela) - torej, že zdaj sem bila malo doma, če me razumete in sem bila dokaj samostojna. Sigurno razmišljam o tem, da se bom odselila, takoj ko diplomiram (ko ne bom več imela pravice bivati v  štud.domu)....saj pravim, s fantom sva na začetku zveze in še ne razmišljam o skupnem življenju, ker je meni osebno prezgodaj - on pa tudi verjetno isto razmišlja. Vse kar sem hotela, je bilo to, da bi se najina zveza postopoma zdravo razvijala in boli me, ko vidim, da temu ne more biti tako. 

Če si v študentu, je to itak plus, jaz sem bila takrat še doma, pa brez službe...
Ne pa bit tako žalostna, vseeno se lahko vajina zveza normalno razvija, samo morata oba delat na tem. Pač starši (po svoji krivdi) ne bodo del tega. Ne bodo ne prvi, ne zadnji.

Hvala galyka.... Mi je kar malo lažje, ko vidim, da nekako nisem edina. 

Layla, če bosta na koncu skupaj in srečna, se bodo tudi starši sprijaznili s tem.Če samo pomislim, koliko problemov sta imela moja mami in ati. Res je
25 let nazaj, ampak so bili že po 5ih letih vsi sprijaznjeni z nastalo
situacijo in nista imela več problemov.  Moraš vedeti, da se ti lahko enako naredi z naslednjim fantom in naslednjem... Imaš srečo, da si v študentu, ko boš izgubila status boš pa že imela diplomo in daljšo zvezo, če sta si res usojena, tako da bo lažje iti na svoje. 

sasska, imaš prav.

Mene bolj boli dejstvo, da so mi starši direkt rekli, da naj zvezo končam (o razlogih za njihovo željo res ne bi, ker so čisto neprimerni) in zdaj so užaljeni, ko tega ne nameravam narediti - nočem prekiniti zveze, v kateri sem zaenkrat srečna (zavedam pa se, da se to lahko spremeni) in sploh ne zato, ker tako hočejo moji starši. Če bo zveza razpadla, hočem, da je to zato, ker je med NAMA šlo nekaj narobe in sva MIDVA kriva in ne zaradi želje staršev. To je tisto, kar mene najbolj muči. Kako so lahko pričakovali, da bom kar tako zaradi njihove želje zaključila zvezo, ker jim fant pač ni po godu ("Ja mami/ati, bom pustila tega fanta, ker vidim da ga ne marate." - Mislim halooo - dejansko so to pričakovali in to je tisto kar jaz sploh ne morem dojeti). Kot sem že omenila, ni fora v tem, da bi jaz hotela biti lepo na "toplem" pri starših in obenem pričakovati, da bom delala vse po svoje - napisala sem, da sem že dokaj samostojna in da že tako več ali manj živim v štud.domu (če je bil kdaj kak vikend, da sem ostala v LJ in nisem šla domov je bilo takoj vse narobe, da jih ne maram, spoštujem itd. - zato sem ponavadi vsaj za vikend kak dan šla domov). Ne prenesem, da bi kdo pri mojih letih kontroliral moje življenje. Res ne. Ampak me boli. Boli me tako zelo, ker sem si vedno želela, da bi se s starši razumela (pač družinske vrednote in to), ker sem si vedno želela da bi se razumeli z mojimi prijatelji/fantom in ker sem želela, da bi bili tudi kasneje del mojega življenja... Saj razumete ane? To mi je najtežje. Ker ne razumem, kako lahko od mene pričakujejo, da se postavim vmes med dve strani in se potem za eno odločim. Takih zadev nihče ne mara. Jaz tudi ne. Tako žalostna sem. Ker me ne razumejo. Fantu se točno vsega niti ne upam pvedati, ker vem, da bi bilo njemu tudi zelo težko in bojim se, da bi se zaradi vsega tega celo malo umaknil od mene, ker je pač tak,  da nikoli ne bi hotel, da bi bila jaz skregana s komerkoli zaradi njega.

Pegasus, tole je pa prav blagodejno vplivalo na moje počutje. Hvala za napisano. Mislim, da sem potrebovala samo še kaj takega, da mi nekdo napiše, da vidim, da sama pravzaprav pravilno razmišljam. Mislim, da sem malo bolj pomirjena. Hvala. 

Layla_, punce imajo prav. To je tvoje življenje in ti imaš pravico, da odločaš o stvareh, ki se tičejo tebe. Tudi jaz si ne predstavljam, da bi se starša vtikala v mojo zvezo - če bi videla, da je fant res slab (kar v tvojem primeru ni) bi mi vrjetno mami svetovala  naj premislim o vsem, ne predstavljam pa si, da bi mi enostavno postavila ultimat - ali midva ali on. To se mi zdi grozno. Res upam, da boste rešili situacijo.

Vsekakor se z njima pogovori na lep način, povej jima, da ju imaš rada, a hkrati bodi dovolj samozavestna in povej, da si dovolj stara, da lahko sama odločaš o svojem ljubezenskem življenju. Če te še vedno ne bosta razumela, pa bodi močna in se postavi na svoje noge.

Upam, da se bo vse uredilo ...