Srce ali možgani

Avanturice v poletju so mi vedno pomenile zgolj samo avanture, čeprav jih nisem doživela mnogo, in seveda se je moralo zgoditi tudi meni, na sanjskih počitnicah, pred letom dni in pol, spoznam osebo, ki mi je še danes zelo draga in zaseda poseben, če ne kar celoten prostor v mojem srcu. Nazaj v realnost, te osebe ne poznam, res je da sva v kontaktu še danes a je to vse. Oseba je od mene oddaljena toliko, da moj študentski žep ne zmore takšne naložbe, sploh pa če bi že šla tako daleč, bi tam rada ostala dlje časa, kot samo 2 tedna a si tega v tem študijskem letu zaradi neporavnanih obveznosti iz prejšnjega leta ne morem privoščiti. Z njim si izmenjujeva svoje občutke in v tistih vročih poletnih nočeh sem začutila nekaj kar nikoli nisem, poseben občutek, ki mu ne poznam definicije, vem samo, da se še nikoli z nikomer nisem počutila tako. Pogovarjava se o tem kako si oba želiva, da se bi videla, vendar tudi on zaradi svojega dela in pogodbe ne pride. Jaz sem ta dopust neposredno po koncu le tega vzela kot avanturo in si ga nisem hotela vzeti k srcu, vendar je kontakt naredil svoje in sedaj večino svojega časa mislim samo še na to. Čeprav mi je bedno, ko ljudje pravijo, da so v depresiji, in tega stanja ne razumem, mislim da sem sama v tem stanju že leto dni, pa nočem biti! Vse misli vse poti, vse vodi tja...k njemu. Vem da sem občutljiva oseba, mogoče preveč, jočem zadnje čase vedno bolj. Saj se zabavam se trudim otresti te misli vendar vedno čaka nekje v ozadju da stopi v ospredje. Poskušala sem tudi z nekaj mesečno zvezo s fantom, ki mi je bil všeč, a se ne more primerjati s tem kar čutim do avanturice, njega. Mislim, da vse to skupaj ni več zdravo, sem v nenormalnih frustracijah in dilemah. Do konca študija imam še 2 leti, vendar me čakanje ubija, mogoče ovira mojo pot k osebni sreči, tega ne vem. Nevednost me ubija. Odločila sem se, da grem k njemu, da ga vidim vsaj še enkrat in pustim da se bodo stvari razvijale same od sebe, ker brez tega ne morem živeti, ne morem naprej, poskušala sem pa ne gre. Upam da sem vsaj malo nazorno opisala situacijo v kateri sem, dilema je v tem ali končati študij prej-zamuditi vlak in potem oditi na potovanje ali pustiti študij in mogoče biti srečna, mogoče ne, slediti svojemu srcu in občutkom?

ena moja koleica je imela podoben problem, le da je imela več takih tipov, od nevemkod, samo, da niso bli iz slovenije. ker  če je imela koga, ki je bil blizu, je čez en mesec letela naprej. s temi, ki pa so bili iz tujine, je lahko imela vezo, da tako rečem, po 5 let. videla sta se 2x ali 3x letno... mislim, a to je veza? no, potem sem ji omenila, da se najbrž boji bližine. ker ti ji niso bili blizu. niso mogli biti. besede v pismih so pač le besede. čista utvara. pravljica, ki jo pišeš online. a ponavadi pride kak zmaj... 

pustiti študij po moje ne pride v poštev. se pa po svoje strinjam z glisto - zelo verjetno je, da v svoji glavi to "zvezo" idealiziraš, če bi pa bila dostopna, bi se pravljica končala. jaz bi vsekakor počakala, da pride on na obisk (po opisanem sklepam, da si to finančno lažje privošči)

Razumem tvoje počutje, tudi sama sem nekaj časa imela fanta iz tujine in sem naravnost zasovražila obdobje "dveh tednov" - iz raznih razlogov sva se tudi midva lahko vsakič videla le za dva tedna. Daljavo sem zelo težko prenašala, vendar pa nisem razmišljala o tem, da bi pustila študij (bila sem v 2. letniku), saj mi je veliko pomenil. Fant mi je sicer predlagal, naj pridem delat v njegov kraj kot varuška in živim pri kakšni družini (sicer je bil tudi sam študent in je živel pri neki družini), vendar zame ni bilo nobene primerjave med mojim študijem in tem, kar sem si želela početi, ter nekim zasilnim delom (ki sem ga sicer dobro poznala in načeloma nisem imela nič proti njemu, vendar pa ga nisem videla kot kaj bolj dolgoročnega).
Na tvojem mestu bi poskusila trezno razmisliti, ali se ti res splača vreči stran študij in pristati na nuli. Pri meni je bila odločitev zelo lahka, ker sem študirala smer, ki me je zanimala, veselila in v kateri sem bila uspešna - če imaš mogoče kakšno bolj duhamorno in dolgočasno smer, do katere ti že itak ni veliko, pa je skušnjava že večja.
Najina zveza je propadla zaradi drugih stvari, ne zaradi daljave, čeprav je tudi ta nekaj prispevala.

Vidim, da ste po večini vse istega mnenja, saj je meni tudi žal dosedanja študijska leta vreči v koš, sem pa predvsem na nezanimivi smeri in skušnjava je velika, sploh, ker mi ta smer v njegovi državi, kjer mi če bi se vse izteklo kot se mora, ta smer ne koristi čisto nič. Ne idealiziram zveze ampak nekaj tako močno čutim, da vsekakor moram nekaj ukreniti glede tega, pa si ne predstavljam že poroke in družine, vsekakor se zavedam da lahko vse skupaj izpade čisto negativno. Se poskušam zabavati, vendar me to nekako vedno dohiti. Ne bojim se bližine, saj sem imela do sedaj že resne zveze in nobena se ni iztekla zaradi moje paranoje ob bližini človeka, kvečjemu jo zelo potrebujem. Zaenkrat to...

Glede na tvoj zadnji prispevek ti jaz toplo svetujem, da greš. Saj ni treba, da greš za leto, dve, pojdi za par tednov, mesec, dva. Boš pač kasneje (če sploh kasneje) končala faks, če ti pa ne bo, ga pa pač ne boš. Pojdi zdaj, dokler te tako vleče, pa boš videla, kako je na stvari. 

Odloči se za študij. Jaz se vsekakor bi. Šola je na prvem mestu. Ljubljena oseba te lahko kdajkoli prizadene, ali pa se vse konča. Pri šolanju pa nimaš 500 priložnosti kot pri ljubezni. Jaz sem enx razmišljala kot ti, ma kaj me boli za šolo, glavno da je ljubav. Pa mi je bilo žal. In zdaj mam vse pošlihtano med šolo in ljubeznijo, pa je super. ..