Problem s starši

Nikjer nisem zasledila podobne teme, zato odpiram novo... Prosim za vaše nasvete in predloge!

Z mojim fantom se poročiva jeseni, drugače sva v zvezi štiri leta, od tega nekje dobri dve leti živiva skupaj. Uredila sva si stanovanje pri meni doma-na podstrešju ali kako naj razložim... In že od samega začetka je velik problem s starši... Namreč oba s fantom sva edinca in njegova mama mene preveč ne mara, ker sem ji ga kao ukradla (dobesedno tako se je izrazila) in zato sem vedno poslušala, da zakaj bi pa jaz mogla biti pooblaščena za njegov bančni račun in vse (pa imava vse skupno), s kakšnimi pralnimi praški bi morala prati fantova oblačila (ona tudi sama ni preveč snažna, da pripomnim), pride v stanovanje in komentira vsak prahec, pajka ipd... komentira zakaj vozim njegov avto (saj imam svojega, ampak sta oba najina...), skratka napada me na celi črti, predvsem tedaj, ko sva kje sami... to so le malenkosti, ki sem jih naštela, jih je še ogromno. Zdaj je začel delati z nama kot z otrokoma še od mojega oče... Moja starša pa doma - skupno dvorišče, radovednost na kvadrat, skratka življenje pod isto streho...

Razmišljala sem kaj je za narediti, ker sem bolj občutljive narave in hitro živčna... sekirala sem se za vsako stvar, ker karkoli sem sproti rekla, so me vsi kar ignorirali in se mi posmehovali, češ ti si tako ali tako živčna punčka... groza! Moj pa je parkrat rekel, da pač naj nehajo, vendar se ne sekira toliko, le želel se je odseliti čisto na samo... zdaj se pogovarjava o tem, ker mu je pred kratkim "počilo" in je staršem vse povedal... in kaj oni? Vsak na svojo stran in v jok, ne pogovarjajo se že zelo dolgo z nama, midva pa se ne misliva nikomur opravičevati, če se nama tudi prej nihče ni...

Imate kakšno idejo oz.podobne izkušnje? Midva nikakor ne moreva porihtati te stvari in se bojiva, da bo šlo v skrajnosti... pa pred poroko sva in se počutiva kot petletna otroka, ki bi morala plesati kot starši igrajo... Ena možnost je bila, da si zgradiva hišico na naši parceli, vendar se bojiva kako bo potem... če bo sploh kaj boljše (glede na to, da njegovi starši živijo stran od naju, pa vseeno kapitulirajo in ukazujejo...)?!? Razmišljava pa o selitvi stran, vendar je to zelo velik izdatek, že sam nakup parcele, ker je nikjer ne moreva dobiti...

Prosim za pomoč in nasvete, vsakega bom zelo hvaležna!!

Vsaj 100km stran od njih se preselita. Drgac ne bosta mela svojga zivljenja. Njegovi materi pa povej, da je izkoristila, kar je mela za izkoristit dokler je bil sin pod njeno streho. Zdaj ko je pod vajino, velja vajin protokol in vajini zakoni. 

Hvala za vzpodbudne besede, ki ta trenutek zelo zelo "pašejo"!!

Moj fant je že večkrat staršem povedal, da tako ne gre, da bi mene v bistvu zaničevala... dlje kot kakšen teden efekta itak ni bilo... Meni je pa sedaj tak grozno, nekje od zadaj "je prišlo", resnično ni vredno, ker na koncu vedno nasrkam jaz, ki sem najbolj občutljiva. Njegova mati
se bo itak zarežala in si mislila, da me je spet postavila na drugo mesto. Včasih pomislim na vse kaj drugega kot na spravo, pa se ne kregam preveč rada. Občutek, da se podpihovanje in zaj... ne bo nikoli končalo, je kar na mestu. Tega me je strah, kot me je tudi grozno strah kaj bo vse to prineslo. Kaj bore dobrega že ne! Zdaj pa moj pravi, da bi se morali pomeniti. Vendar meni ni. Zakaj le? Če je jeza, pa te naj bo jeza. Brezveze.

Res sta dve varianti, vendar druga dvomim, da bo "uspela". Sem precej občutljive sorte in kot si napisala - nikapika - je res, da vse skupaj že sedaj (preveč) vpliva na najino zvezo...

Spet predolga, ampak včasih je dobro povedati svoja čustva - seveda ljudem, ki te razumejo Lp

Glej, če želiš rešit zvezo in imeti kvalitetno življenje, ne bo druge kot da se pogovoriš z bodočim možem in se soočiš s starši. Svojimi in njegovimi. Lahko ti je hudo, a imaš srečo, da imaš poleg sebe moškega, ki ve, da je tu nekaj narobe in ti stoji ob strani. Če se boš delala, da ni nič narobe, problem ne bo izginil, ampak se bo vrnil še okrepljen.

Torej zajemi sapo, nehaj jokat, da je hudo in da si občutljiva in stori to. Za vaju.

Se pridružujem mnenju večine - torej čim prej na svoje, dovolj daleč stran od obojih staršev, da bosta vidva imela mirno življenje. Cena "udobja" bi bila najbrž previsoka. Imam lastne dolgoletne izkušnje z življenjem v isti hiši (sicer v svojem stanovanju) s tastom in taščo, pa nista bila ravno med najhujšimi "tastarimi", sploh tast ne. Ampak če bi imela možnost čas zavrteti nazaj, nikoli več tako, seveda z današnjo pametjo in izkušnjami.

Take čarovnice se nikoli ne spremenijo Čeprav sta v to stanovanje sigurno vložila dosti energije in denarja, bi bilo najbolje, da se pobereta na svoje, res na svoje.
Ko se preseliš na svoje, ne smeš nazaj domov pridt v copatih Razumeš, kaj hočem povedat?

Moja prijateljica je imela podobno situacijo, ko se je preselila k fantu, le da so tam živele celo 3 generacije. Tam je bila najhujša babica in ko je prestopila mejo, sta spakirala in šla v garsonjero.

Jaz se pri 24. ne bi pustila tako komandirat staršem. Pri teh letih že sam veš kaj je dobro zate in da se ne učiš zato, da domov prineseš 10 in so starši srečni in ti dajo za sladoled