Problem s fantom

Ja te povsem razumem da ti je tecno, meni je to delal moj bivsi na zacetku zveze. Mislim krneki... bolj ko je blo v javnosti, raje je nagajal. Enkrat sem konkretno posizla, pol je nekako se ustavu.

Saj se umiri, ampak je pa res, da je zaradi njegovega dela zadnje čase pod pritiskom (vsake toliko dela nočne) in potem, še nimava nič časa zase, ker so vedno vsi doma.

Pač so trenutki, ko ga malo meče in to ni izgovor, ga pa po eni strani razumem

Ja ma to ni opravicilo, da se obnasa kot kak Neandertalec. neka spodobnost mora bit v javnosti.

Po pravici povedano bi se meni tako vedenje kljub večkratnim opozorilom, naj preneha, zdelo prav nespoštljivo.

Ajejej, ma pusti takega houdreta!

mene bi tako obnašanje prej zabavalo kot vrglo iz tira. priporočam, da mu postaviš ogledalo. pač ga primeš za mednožje, v trenutku, ko on tebe prime kamorže. ali pa za niplčk.  to je še huje, ker ima večina moških takoj asociacijo na gay sceno, česar se na smrt bojijo in se bo umaknil novim izzivanjem.



me pa zelo moti tale tvoja izjava.

sem nova na tem forumu in vas najprej najlepše pozdravljam
Torej k problemu; s fantom, ki je starejši od mene 9 let, sva skupaj dobro leto in pol in nekako kolebam med tem, da bi ga pustila in med tem, da vztrajam v stabilni zvezi, ki je brez večjih presenečenj, a za moj živahen karakter rahlo monotona. Na prvem zmenku me je sicer osvojil s svojo inteligenco, s smislom za humor in všečno fizično pojavo, ujela sva se tudi v pogledih na življenje in ciljih; takrat sem bila vsa "vau" in spregledala dejstvo, da ni najbolj komunikativno in socialno bitje na svetu. Sprejela sem ga kot takega, čeprav so me bližnji opozorili, da ne paševa skupaj. Stvari so se začele zapletati, ko se je začel izogibati moje družine, češ, da so preglasni in preveč konfliktni za njegov miren flegmatičnen karakter, mene pa to boli, ker se niti sedaj, ko imam bližnjega v slabem zdravstvenem stanju, ne potrudi. Najde 100 in en izgovor; enkrat so dežure ( ki so določene pol leta vnaprej), drugič mora iti k svojim domov..Dejstvo pa je, da za svojo sestrico, na katero je izjemno navezan, vedno najde čas. Skupaj živita v stanovanju, imata interne "fore", zato se počutim kot peto kolo.
S fantom skušava sicer sproti reševati zadeve, vendar ničkolikokrat na koncu izpadem konfliktna oseba, " ki bluzi v tri dni". Pač priznam, do sedaj sem bila navajena reševanja težav na bolj grob način, pri njem se pa počutim kot ekonom lonec, ki bo enkrat ekspodiral. On je namreč premišljena oseba, ki ne govori neumnosti in si previdno izbira krog sogovorcev, jaz sem pa komunikativna, pripravljena tudi na žgečkljive debate. Sicer presenetljivo, z  izkazovanjem čustev, tudi v javnosti, nima težav; je romantik, čeprav se mi zdi, da je pozornosti čezdalje manj.
Kaj narediti v mojem primeru? Pustiti ali vztrajati? Potrebujem bolj objektivno mnenje, ker sem nad svojim seznamom plusov in minusov že rahlo obupala..začaran krog

Hrca in glista, vajina odgovora sta mi pripomogla, da sem razmislila še v drugi smeri
Se strinjam, da me na momente res ubije s svojo nespontanostjo in da si občasno želim takega tipa, ki bi šel kam ven na pir s svojimi kolegi, naredil kaj popolnoma nepričakovanega in butastega, se skregal z mano tako kot je treba ( da bi bil potem seks še bolj razburljiv, ko bi se pobotala ;))..Po drugi strani pa sem bila vedno navajena skrbne očetovske figure in mogoče prav zaradi tega iščem nekoga, ki bi mi nudil varen pristan, me razvajal in poskrbel zame, čeprav sem že sedaj neodvisna od domačih, kljub temu da študiram (in bom še najmanj 10 let :)).
 Kot koleriku mi je včasih izjemno težko, tekmujem z njim v znanju, športu; sem prikrito ljubosumna na njun tesen odnos s sestro, hočem biti boljša od njegovih bivših..Zavedam se, da bosta impulzivnost in želja po pozornosti pokopala vezo, ne samo to, tudi druge v prihodnje, če se ne bom brzdala. Ampak a je možno, da se človek značajsko spremeni; se pravi iz kolerika/ sangvinika v mirnega flegmatika, ne da bi ob tem utrpel občutka izpraznjenosti in izgube "tistega nečesa" v osebnosti  na kar si navajen, ker se je oblikovalo skupaj s tabo?

kolerik je kolerik, dokler ne ugotovi, da vsi tisti ognjemeti nikamor ne vodijo. da je vreščanje metanje energije stran. ko se stabilizira. odraste, če hočeš.  

On z njo hodi ne z njeno družino.

sicer sva vsak na svojem, najini družini pa so odmaknjeni prib. 100 km v eno in drugo stran
ampak četudi se mu ne da vozit, bi se pa lahko potrudil že iz tega razloga, ker bi meni njegova opora veliko pomenila..Greva pa k mojim in njegovim nekako 5-6x na leto.

Ampak njena družina je vseeno del nje. Sploh, ker ji očitno veliko pomeni.

Pomoje bi se za tistih 5x do 6x na leto lahko malo potrudil.
Sicer je pri meni podobno - fantova družina je grozno hrupna, meni je pa res težko prenašati hrup dlje časa (postanem dezorientirana, panična in podobno, če smo pa še kje nagužvani, da se ne morem normalno gibati, pa še toliko huje ), ampak kljub temu, da imam res rada tišino, to ne pomeni, da pa nikoli v nobeni situaciji ne morem preživeti, če je bolj hrupna kot običajno. So obdobja, ko res potrebujem mir, in takrat se pač umaknem, ampak sigurno pa ni to vedno, in dvomim, da tvoj fant ne bi mogel preživeti 5x na leto po kakšno uro s tabo in tvojo družino
Oprosti, ampak meni se zdi to, da je tvoja družina preglasna, en navaden brezvezen izgovor   Ne bi rekla, če bi vsak dan ali vsak teden skupaj viseli, ampak parkrat na leto pa res ni tako hudo.