Problem s fantom

Vem, da je izgovor in to zelo beden.....zato me tak tudi raspizdi glede tega, mi vsaj povej tocen razlog ne pa takega glupega, glede tega upanja pa mene tudi skrbi in sem mu vceraj nekaj ze omenla glede tega, da se bojim da cez par let tudi ne bo hotel it...in se ne spomnim kaj je rekel...se pa bom pogovorila z njim in to cimprej.

Ce pa nebo slo, si bom pa nekoga drugega poiskala, ker tako ko si rekla, zelja je zelja in se ji ne mislim, kar tak odpovedati. Ce ne bo hotel z mano on, pa bo sel nekdo drug

Pa naj ostane doma, potem mu bo pa zal, da ni sel, ko mu bos kazala fotke in pripovedovala, kaj vse si dozivela.

Woowee, ne vem, če sem spregledala, ampak nikjer nisem zasledila, da si (tudi) ti želiš otroka. Kakor si napisala, sem razumela, da si ga zgolj on, ti pa pač nekako pristajaš na to. Meni se zdi to precej bolj pomembno vprašanje/problem kot pa potovanje. Ker to je največja odločitev v življenju in tu pač ni poti nazaj. Tako, da res dobro premisli, če je imeti otroka to, kar si tudi sama (že zdaj) želiš.
Sicer pa mi to njegovo izgovarjanje deluje nekam čudno.

cookiesncream: Se strinjam 100% 

Tanja: sem napisala, da si ga jaz tudi zelim....saj to je najpomembnejsa odlocitev obeh, ne samo ene osebe

Se strinjam s predhodnicami, ki so napisale, da si morda on sploh ne želi potovati in se ti nekako ne upa povedati - po vsej verjetnosti zato, ker ve, koliko to pomeni tebi. In se mi zdi, da je to tudi ena taka stvar, do katere ima pravico, da mu ni všeč - meni recimo SPLOH ni do potovanj  Pa se nekaterim to zdi zelo čudno, ampak tako pač je.

Se mi zdi, da boš veliko bolj uživala v svojih potovalnih pustolovščinah, če boš z nekom, ki mu bo res do tega in si deli tvoje navdušenje  Jaz tudi ne vlačim svojega v šoping, ker mi pokvari mojo "izkušnjo"  Sem se sekirala na začetku, ker so meni kakšne stvari tako všeč, njemu pa ne... ampak ugotoviš, da to ni tak big deal


Razumem pa, da bi rada potovala in to doživela z njim, ker ti očitno to veliko pomeni... Ampak se mi zdi veliko bolj pomembno, da se ujameta, kar se tiče otroka in skupnega življenja

Hvala punce za vsa mnenja, super ste 

Pri nama ponavadi ni bil problem nekam it (sma skupaj dovolj dolgo, da ga poznam, ce nebi rad potoval), zato me je mogoce malo presenetlo, ko je reko ne in imel taksne izgovore, ampak sem se pogovorila z njim in je trenutno pac rekel, da noce it, ker caka na zagovor diplome, nato bi sel cimprej delat in ce bi sla naslednje leto nekam dalec bi bilo boljse, mogoce boma spremenima sardinijo na kaj drugega sem ga pa vprasala tudi za kasneje, ce mogoce si misli kaj premislit, pa je reko ne da njega to tudi veseli, samo da naj pocakama, da zacne sluzit pa si boma prez problema nekaj privoscila. Se pa strinjam, da sem se malo zaletela, ker sem nacrtovala, da bi odsla okoli janurja in je malo nemogoce in bi na koncu res zapravila skoraj vse prihranke.  Ne vem zakaj je bla zaj taka nuja, da bi sla cimprej..mogoce tista zelja ko sem vidla priloznost in sem pol samo mislila, kaj ce ne dobi dovolj dolgega dopusta za naslednjo leto....samo se res, da vse zrihtat, tako da zaj ni vecji problem

Glede materinstva pa prvi dve leti vidis samo njega in si res okupiran in vseeno lahko gremo kam blizu na morje tako, da ni vecji problem sicer pa leta hitro minejo in tako kot je Gita rekla, smo se mladi in res nebi nic izgubila navsezadnje tudi, ce grema naslednjo leto nekam dalec, lahko tam zacnema delat na babyu 

Hvala gita

Midva sva spet v manjši krizi. 
Ne vem, a sem jaz čudna, sebična ali nedojemljiva za "pričakovanja" oz. želje drugih.
Sem že nekaj časa v zelo stresnem obdobju...službo imam stresno, poleg tega zaključujem diplomo (za katero mi je tudi on nonstop govoril, da naj jo že dokončam, ker vlečem s tem že 2 leti). Vedno sem utrujena. Čez teden potekajo dnevi tako služba do 5h, pridem domov, pojem, malo pospravim in se lotim diplomske tja do 10h, 11h in zatem padem mrtva v posteljo...(to je zdaj obdobje slabih dveh mesecev)..vikendi so nekoliko bolj sproščeni...a še vedno si ne vzamem celega dneva prostega (mogoče na vsakih 14 dni kako soboto).
Naj omenim, da mi res ni bilo do druženja z ostalimi (njegovo družino, njegovimi kolegi....tudi moje prijateljice sem sedaj dala malo na stran, a razumejo). Ne vem no. Cel teden sem čakala, da si tisti petkov večer vzamem prosto...prosto bodisi zame (ker sem pač oseba, ki rabi čas zase) ali za naju dva....za druge ga je pač zmanjkalo....
No sedaj sem bila zadnjič čisto v šoku, ko mi je vrgel pred nos toliko očitkov, da kar nisem takoj dojela vse....da ni nič več od mene, da nimam nobene energije več, da nočem nikoli nikamor iti, da nič ne počneva več skupaj, da za vsak predlog, ki ga poda vedno rečem NE oz. se pač ne strinjam (ali se mi ne da, ali mi ni do tistega)....sem mu rekla, da naj potrpi sedaj...da ne vem, kako ne razume,  da sem v takem obdobju, da sem mu prej povedala, da bo tako in da vsi ostali razumejo on pa ne. Je odvrnil, da ostali ne živijo z mano on pa.
Odvrnil je tudi, da ni samo to obdobje, ampak da je že dlje časa tako (že preden sem pričela s to diplomo) in da sem njemu ne zdi, da bo kaj bolje....lahko si predstavljate moj šok in žalost obenem. Nisem vedela, da je tako hudo. Ne morem kaj, da se ne bi ob tem vpršala, če sva si pa mogoče res preveč različna. Saj sem vedela, da ni vse vedno ok med nama, a nisem vedela, da je tako hudo. Še najbolj žalostno mi je, da tega nisem občutila.
Ne vem....saj sva si različna...sem sicer družabna, a priznam, da mi ni ravno do druženja  z večino njegovih prijateljev, ker ne vem....smo si preveč različni....razni vikendi pijančevanja (ne zdaj pogosto a parkrat na leto, pa sem sama večinokrat zavrnila takšno ponudbo in je šel dragi sam, ker ga nikoli nisem hotela omejevati - zaradi tega sem tudi vedno mislila, da mu je to ok, če mene pač ni zraven). Ne vem no, meni je to tako passé....
Pa vedno ob takih komentarjih izpadem jaz kot "omejena" in "zategnjena". A sem res tako čudna? Meni se zdi, da se vendo trudim, če je kak problem pri nama, vedno poskušam s pogovorom nekako najti nek kompromis, a sedaj se mi zdi, kot da ni več te moči iz njegove strani...ne vem...saj imava pač takšna "zasedanja" a nikoli dejansko ne rešiva problema.
Vedno sem ravnala tako kot sem občutila in tudi tu ne morem iti preko sebe. Če se v družbi določenih ne počutim sproščeno, potem se z njimi ne bom na veliko družila (tudi to je rekel, da mi noben od njegovih prijateljev ni všeč in da pri vsakem najdem kako slabost, kar se meni ne zdi res...mogoče sem preprosto preveč zahtevna oseba..pa ne namenoma).
Ne vem, a res izpadem kot da se nonstop pritožujem (po njegovem mnenju namreč se). Da oddajam slabo energijo in še njega napolnim z njo.
Sploh ne vem, kaj naj si mislim.
Je pa tako, da se imava oba rada. Mogoče je preprosto postalo monotono in ima on težave s soočenjem le tega, je to možno? Jaz nimam takšnih težav, je pa res, da se zavedam, da ni vse čisto ok....Je pa res tako, da so pri nama interesi čisto kontra....on obožuje kolo, jaz se nanj spravim le stežka....jaz sem si od nekdaj želela, da bi obiskovala plesne tečaje, a on tega ne mara....bz naštevam, ker je tega veliko....

Morala sem se malo izpovedati....pa se opravičujem za zmedo...

Podpis.

To pritoževanje je bilo že marsikje slišano. Pa naj gre tako kot v tvojem primeru za diplomo, drugje za čas posvečen službi ali utrujenost ženske ob nekaj mesečnem otroku.
Nič novega, nič še ne doživetega.
Je pa tako, da ko meni nekdo tako jamra; pa nima več časa zame, saj ga ni nič doma... vedno jamrajočega vprašam, ali kako lahko pomaga svojemu partnerju, da bi mu bilo lažje. Mogoče s kančkom potrplenja. Predvsem v primerih, ko se ve, da se bo to trenutno težko obdobje končalo in ne gre za vedno ponavljajoči se vzorec.
To je ena plat tega problema.
Potem je pa druga, ki je tudi kar precej pogosta in sicer premalo zmernosti. So ljudje, ki  so sposobni delati samo eno stvar in čisto padejo noter. Za vse ostalo jim zmanjka časa oz. si dovolijo, da jim zmanjka časa. Ne morejo delovati drugače. To si lahko privošči samo nekdo, ki živi popolnoma sam, če si z nekom je to početje, sploh če je dolgotrajno, zelo sebično. Tako ponavadi ne gre, moramo voziti po več progah skrati.

Skratka menim, da pri vama manjka na eni strani malo potrpljenja, na drugi pa zmernosti.