Poroka da/ne?

'Prodajanje' neveste ženinu, tako, na kratko povedano. :) 

Ma ni tako hudo. Očetovstvo se uredi v pol ure, priimek si lahko spremeniš (oz. dodaš fantovega) brez poroke, dedovanje pa sploh ne bi smelo biti težava, če živita na istem naslovu. Osebno se mi zdi najbolj zgrešen razlog za poroko ravno te birokratične zadeve. To res odvzame poroki vso romantiko. Finančno sva se midva zavarovala tudi tako, da imava sklenjeno življenjsko zavarovanje, oba živiva na istem naslovu, tako da ni dilem, kdo je upravičenec pri dedovanju.

Ne bom preveč razlagala, ampak z njegovimi starši se ne razumem najboljše, in na dano podlago vem da bi imela težave (zato pravim da bog ne daj da se kaj zgodi). Vse kar si napisala, imava tudi midva, ampak še vedno je veliko lažje, če si poročen, kot če nisi, to so mi potrdili tudi odvetniki.

Vsekakor pa se ne bi poročila samo zaradi birokratičnih zadev, ampak zato, ker ga imam rada in bi mu (med drugim!) tudi uradno rada rekla 'moj mož', pa naj se sliši to še tako bedno. Sto ljudi, sto čudi.

galyka 

Tanja, a se zmenimo za skupni datum?

Galyka, a imata ženitev v planu?

ronza ne, ker je moj taka posebna 'žleht' vrsta pa se ni še čisto omehčal. Mogoče rabi kako vzpodbudo z moške strani... A bi vidva začela mogoče?  Al pa Tanja pa A.

Pa da ne pozabimo še enega pomembnega razloga za poroko: DEKLIŠČINA

To je mogoče fajn na vasi, kjer je celotna vas kot ena srečna družina.
Na naši vasi, kjer te folk še pozdravi komaj, ko se na cesti srečata z avtom ne bi gledala na poroki - go away! Prav tako nima na poroki kaj iskat družina, ki je le družina, ki te ne podpira, sorodniki, ki jih nisi videl praktično od rojstva. Naj pridejo samo tisti, ki te podpirajo in imajo radi, pa tudi če je to samo 5 oseb, bolje to kot pa tisto naslanjanje: oh kak lepo, pa te praktično ne pozna, druge svate vpraša: je to vaša mlajša al starejša hčerka, kolk je stara in kako službo/izobrazbo ima Raje povabim kolegice iz faxa, s katerimi se res razumem in bodo kavice kak popoldan popestrile tudi po poroki naš vsakdan.

In ja...poročila bi se nekje zunaj, če se bi...mogoče tudi cerkveno, samo uradni del, kot sem že omenila, samo to je še en veliiiiiiik vprašaj.

In meni je tudi všeč, da bi imela prstan na roki, ki bi mi pomenil nekaj in bi partnerja lahko predstavila kot ''moža'' in ne prijatelja, partnerja, fanta. Priimek bi pa najraje kar svoj obdržala, čeprav mi je vedno bilo všeč, da bi ga prevzela, ne vem kako bi se dejansko navadila na to

V bistvu nikoli ne veš, kaj ti prinese življenje, tudi če ga planiraš. Sama sem si sebe vedno predstavljala kot karieristko, ki se nikoli ne bo poročila, ker se mi je to zdelo brezveze. Nato pa se je zgodilo, da je fant enkrat sredi noči, ko sva se vrnila iz predbožične na smrt dolgočasne večerje z bivšim kolektivom, doma sedel na tla, vzel kitaro in nekaj zaigral, na koncu pa mi pod nos pomolil (total prevelik debel rumen) zaročni prstan in mi rekel, 'Kaj če bi se po novem letu poročila?' In seveda sem padla v solze od sreče.

Poročila sva se tako, da sva bila samo midva in priči, od obeh najboljša prijatelja. Po obredu smo šli na najino najljubšo lokacijo, se noro zabavali in bil je to res najlepši dan (poleg rojstva sina). Je pa ta najina poroka povzročila nemalo jeze in ogorčenja pri ljudeh, ker ni bila kot se spodobi in pričakuje.