Obupen odnos z mamo

Zdravo. 

Pišem tu predvsem zase da spravim ven iz sistema, vendar če imate kakršni koli nasvet kako naj izboljšam odnos z mamo bom tudi zelo hvaležna?

Trenutno sem študentka 4 letnika, pred seboj imam najmanj še 2 leta študija. Nisem finančno samostojna zato živim pri starših, kateri pa ne obravnavajo mojega življenjskega sloga al kako naj se temu izrazim. Počutim se zelo ujeto, doma velja predvsem pravilo dokler bom pod streho svojih staršev bom delala tko kot bodo oni žvižgal. Celo sredno šolo nisem imela priložnosti iti ven in žurat tko kot vsi moji vrstniki. Sem šla mogoče 2x samo ker sem imela uro kdaj morem bit doma, mi je bilo potem bedno hodit za 2-3ura in potem in naravnost domov in potem še ljudem razlagat zakaj že grem tok zgodej.... Na maturantski izlet nisem šla ravno zaradi staršev, kar mi je po pravici povedano zelo žal da sem to zamudila. 
No doma imamo malo kmetije nisem edinka imam še mlajšega brata in sestro, zato dela nikoli ne zmanka. Doma sem potem nekako ugotovila da se je z starši dalo pomenit le z kompromisom če sem postorila vse kar je blo mišljeno da se nardi za ta dan, sem dobila malo časa zase in se lahko kam šla, samo ne za dolgo...

Potem pa sem dobila fanta. Bila sva skupaj 3 leta. Najina zveza je bila bol na daljavo kadar so bile počitnice (2ure vožnje) vendar ker je imel stanovanje v Ljubljani se je izšlo. Doma ga nisem hotela predstaviti ravno zarad tega ker sem vedela da ga ne bodo odobraval. Pa je on vstrajal in sem ga po 2 letih končno predstavila. In ja to nama je zvezo postavilo na gavo. Ko ni poznal mojih staršev sva se videvala skoraj da ne vsak dan bilo je popolno, potem pa zelo redko ker mi starši niso pustili?! Nekaj časa je potem hodil k meni in jim seveda ustregu in pomagal kolikor je pač mogel. Jst nisem smela iti k njemu niti čez dan. kaj šele prespat v tuji hiši. Ravno tako on ni smel prespat pri meni. Sva hotela iti na morje za en vikend in spet nič, sva hotela it na morje za en dan na slo obalo, spet nič....... 
..Bil je pa itak omenjen samo takrat ko se je doma kaj delalo. Čez dan ko je pomagal je bila prijaznost na višku potem ko je šel pa sam pluvanje čez njega iz mamine strani..Čez čas je meni prekipelo in sem pač doma povedala da ne delata prav in da to ni noben odnos da z fantom ravnata kot da je delovna sila. In mi je mati rekla da če mi kej ni prov naj spokam od doma in grem, da jst smrkla že nebom njej pamet solila kak more ona ravnat. Tako da tu je tema. karkoli sem se hotela pogovorit glede tega sem dobila isti odgovor. Seveda zveza je itak propadla. 

Še isto poletje sem dobila zelo dobro plačano delo in sem veliko zaslužila tok da sem si lahko privoščila izpit za avto, računalnik, avto in še mi je ostalo. Garala sem ko budala noč in dan. Prvi letnik faxa sem se preselila v privat štud. stanovanje..... in oh svoboda kok sm lažje dihala. Potem pa je oče na sredini mojega 3 letnika zbolel in me je mama prosila če se lahko preselim nazaj domov. Z Očetom imava kar vredu odnos zato sem prišla tut nazaj domov. Z Mamo je pa obupno. Z očetom bi se dalo najti kakšen normalen kompromis. Samo je problem, ker je oče velik copata in vedno potegne z svojo ženo. Imela sem se namen preselit nazaj v LJ ko se bo oče pozdravil. Potem se je spet zalomilo ker nisem in nisem mogla najti dela da bi delala tisto poletje, potem se je zataknilo še ob iskanju stanovanja in subvencije. In tako šem se vedno priklenjena na pravila moje mame. 

Nekak obžalujem da sem prišla nazaj domov, lahko bi samo prišla malo na obisk k očetu in s tem nebi zgubila stanovanja in štud. dela ki sem ga prej imela, sem kar dobro shajala.
Zelo me tudi mori ker trenutno nisem samska in da bo spet ista štorja kot prej. Nočem da se ponovi...niti ne vem če ga bom sploh predstavila. Skupi bova zdaj že kmalu eno let in zveza kar laufa tko kot je. Nekak še upam bom našla delo ob študiju in da se preselim nazaj, ven iz te lukne.
So bili dnevi ko sem bila čisto na dnu, en čas sem tudi imela hude težave z zdravjem ravno zaradi psihe. Nikomur ne privoščim tok velikega zatiranja, čez čas dobiš občutek kod da nisi nič vreden sploh iz strani staršev v mojem primeru mame. To mi je zelo sporno pa tut študiram nekaj v tej smeri in definitivno ne bom nikoli taka do svojih otrok...

Obstaja družinska terapija, kar je vsekakor prava stvar, če so vsi pripravljeni sodelovat. Še vedno pa je opcija, da si čimprej najdeš službo in se odseliš ter prekineš stike.

Stikov ravno ni treba prekinit, ampak organiziraj svoje zivljenje tako, da bos ti gospodar ne tvoja mama. A v studentski dom ne mores prit?

Ne moreš ga. Za izboljšanje kakršnegakoli odnosa s komerkoli je potreben interes obeh strani. Tvoja mama ga več kot očitno nima, ker je diktator brez zmožnosti se vživeti v čustva drugega, razumeti potrebe drugega, zato nikar ne trati več časa za razmišljanje o tem (vsaj do nadaljnjega, ko boš popolnoma odrasla in samostojna, s svojo službo, stanovanjem ...).

Ja, kapitalna napaka, ampak po toči zvoniti nima smisla. Lahko le še enkrat štartaš od začetka - se trudiš in iščeš, da najdeš delo, da boš neodvisna, domov (k očetu) hodi le na obisk in predvsem postavljaj sebe, svoje potrebe in svoje življenje na prvo mesto. Nikar ne uniči svojega življenja zaradi svoje diktatorske 'mame' - je eno samo in čisto prekratko.

Doma kaj takega organizirat bo bol težko, sam bom poskusla že zarad brata in sestre, neki je treba ukrepat ker to res ni za nikamor....Ko sem se prvič prijavla za subvencijo je blo ok, mal spemenli kriterije kdaj ti pripada pa sem izvisela zaradi kilometrine in pa ker sem enkrat že dobila subvencijo, tak da ne bo spet nič. 

Prav nič zavidljiva situacija... me spominja na moje težave z mamo. Sicer ni bilo tako hudo kot pri tebi (svoboda ni bila nek problem, bolj  nonstop kritiziranje), ampak sem rabila nekaj let konstruktivnega postavljanja nasproti in usmerjenega upora brez cmerjenja in trmoglavosti, ampak z bolečimi udarci, da sva si počasi začenjali prihajati nasproti. Vmes sem živela na svojem v študentskih časih in nisva nič rešili, ker je bilo vsak vikend ko sem bila doma isto. Potem sem bila še leto doma in je bilo najskrajneje neznosno, tako da sem jo podurhala kakor hitro je bilo mogoče. Zdaj ne živiva skupaj 4 leta. Seveda povzročene bolečine ne izginejo, ampak se ti svaljkajo po življenju ko imaš tudi druge stvari na grbi in te na to nonstop spominjajo, a vendar se je odnos precej popravil in sem vesela vsaj za sedaj ko se ne rabim dan za dnem s tem obremenjevat. Pa tudi njej je precej lažje, ker se je delno otresla svojih notranjih demonov in se sprijaznila tudi sama s sabo. Zdaj rada hodim domov v nedeljo in tudi z veseljem. To ne bi bilo mogoče brez delovanja obeh, če si samo ti z željo po spremembi se ne bo spremenilo nič, tako kot je rekla Tanja. Je pa naporno in ne lahko, včasih je treba iti tudi korak naprej in dva nazaj in pomoje sem imela srečo, da se je izšlo v obojestransko zadovoljstvo.

Je pa tako, živeti skupaj ne bosta mogli. Nikakor. Kot tudi jaz ni šans da bi lahko.

Kako pa kaj s tvojim bratom in sestro? Je z njima enako v smislu odnosov z njo?

Res se preveč

Ne boš vedela, če ne boš poskusila. In tudi če bi postalo slabše se boš o tem sekirala v primeru, ko/če se bo to zgodilo in je škoda da si vnaprej rišeš neke črne scenarije. Vsaka tvoja odločitev je loterija, ne izide se vedno, včasih pa. Bolje to kot pa da se nič ne dogaja in čas porabljaš samo za premlevanje.

Če te je povabil k sebi ti zaupa, da ga ne boš izkoriščala in ti hoče pomagati. Če ti ponudi opcijo, ki te bo vsaj začasno spravila v boljšo prebivalno situacijo je to po mojem mnenju super. In pri vezah je tako da gre za dajdam. In če dobiš streho na glavo to ni izkoriščanje, ampak dolgoročno priložnost da daš nekaj nazaj, ali je to materialno ali ne pa ne igra vloge.

Lahko pa da bo čez leto on potreboval pomoč in boš ti v tej vlogi, ko mu jo boš lahko ponudila.

Če ga imaš rada in se počutiš varno ob njemu, go for it.

Pri meni je bilo podobno. Ne glede tega da ne bi smela tega ali onega, ampak je šlo predvsem za konstantno negativo in obsojanje vseh mojih odločitev, velikokrat sem se zavedla da sploh ne živim po svoje, ampak da samo izpolnjujem neka pričakovanja, samo zato ker hočem mir in res sovražim prepire. Potem je splet dogodkov privedel do tega da sem maja znorela, še isti večer spokala od doma k fantu in njegovemu cimru, naslednji dan pa sem šla po ostale stvari. Na začetku je bilo bolj stresno hoditi domov na obiske, ker je bilo še vedno veliko obsojanja in vsega kar spada zraven, zdaj mi je večinoma vseeno, čeprav še vedno padajo razne izjave s katerimi me hočejo spraviti v slabo volje, paranoičen strah kako mi nič ne bo uspelo. Še vedno sem velikokrat slabe volje po telefonskem pogovoru ali ko pridem nazaj v novi dom, ampak mine. Šele zdaj, ko nimam več toliko stikov, vidim kako nepopravljivo sem uničena, prej sem pač "za ljubi mir" vedno vse tiho požrla. Se počasi sestavljam, ampak vseeno kdaj pride dan ko se mi sploh ne da iz postelje in sem čisto otrpla.

Stikov teoretično res ni treba prekiniti, ampak nekateri ljudje so taki, da te ne spustijo iz kremljev, vedno hočejo imeti oblast nad tabo, kot v "dobrih starih časih" in v tem primeru ne preostane skoraj nič drugega. Jaz bi se najraje preselila v drug časovni pas, čeprav tudi beg ni resnična rešitev.

Stikov ne bom prekinila, ker me ma oče res rad. Grozno se mi zdi, da se pa ne zna postavit zase in stat za svojimi besedami. Vedno na koncu potem potegne z mamo. Doskrat bi najraje znorela a premislim, ker vem da to ne bo šlo nikamor, tako da požrem vse za ljubi mir in se izognem kolikor se le da. Čeprav Mama prov išče konflike. Mi je malo nazaj počil lonec pa sem kar rekla,  da ona ni nobena mama z takmu odnosm do mene in da naj me ne obgovarja če se misli samo dret in vso slabo voljo name stresat. To zelo vpliva na moje počutje in mi ubije vsako motivacijo do stvari ki jih rada počnem. Sploh pa se je nemogoče skoncentrirati na študij...

Mi pa je prijateljica ponudila začano svoj stanovanje, ko bo ona na izmenjavi. Tako da lahko bivam  od decembra naprej tam pa do konca leta. Za k fantu sem se pa odločila da še ne grem, vsaj zdaj še ne.  Nekak se hočem sama postavit na svoje noge, po pomoči posegam le če je res kriza in ne gre drugače. Taka pač sem. Sem mu to tudi lepo povedala in je lepo sprejel, tudi da mi ne bo treba skrbet še za prevoz kako bom pravočasno prišla na fax, ker fant ni glih blizu. Bom pa zagotovo šla k njemu ko diplomiram nasledne leto, ta čas pa si bom poskusila najdit še kako delo in dajat na stran da si bova pri fantu nekak uredila skupni dom v zgornjem nadstropju hiše. 

Prvi odstavek ... Kot da bi sebe brala. Ne smeš dovoliti, da si nekomu strelovod. Mogoče se še ne zavedaš, ampak to ti pusti grozne posledice, velikih razsežnosti. 

To da ti je prijateljica začasno ponudila svoje stanovanje je odlična priložnost, da zaživiš tako kot je treba, in tudi tvoji načrti za naprej so super  Ne boj se povedati doma da greš na svoje, verjetno bo mama besna, oče žalosten in malo razočaran, ampak ti veš da je to edina pot. Pa tudi ta bes je v končni fazi le zadnji poskus uveljavljanja oblasti, ki pa žalostno izzveni, če pokažeš da si odločna in odločena. Upam, da se čimhitreje odločiš za ta korak in da bo vse skupaj minilo čim manj stresno.