Opaznost v družbi in privlačnost nasprotnemu spolu

Ne morem pomagat če so vsi tako polni samih sebe da nimajo dejansko časa opazit koga drugega, takim ljudem niti ne poskušam pokazat da bi bilo fajn če bi pokazali interes še za koga drugega kot za same sebe. Včasih se mi pač ne da, ker nimam energije in raje pač samo poslušam in kimam in kometiram ko imam kaj zanimivega za povedat. Večino časa se mi zdi da pa enostavno preveč pričakujem od ljudi. Če se dobim s kolegico tako da sva dve, tri je  popolnoma drugače kot v širokem krogu ljudi.

Zanimivo je brati o takih težavah, kot jih mam tud sama, sem mislila da grejo komunikacija in nasploh bolj socialne zadeve samo meni bolj slabo. Ko gledam okol sebe, se mi vsi zdijo tako lahkotni včasih, pa prijateljski, hitro se sprostijo in najdejo prijatelje, jaz pa samo....če res preveč spijem  No, ker ta opcija očitno odpade v vsakdanjem življenju, sploh ne vem, kako se dokončno in enkrat za vselej sprostit. Dejansko veliko razmišljam o tem, kako bi izboljšala svojo (ne)samozavest, nedostopnost, zategnjenost...včasih se mi res zdi, da ne morem iz tega začaranega kroga. Žalosti me tudi, da posledično nimam nevem kakšne dobre skupine prijateljev, ker me redko kdo tolko spozna, pa čeprav mislim da v resnici nisem tako grozna

Očitno res vsak rabi nek svoj način, da se sprejme, pa ugotovi, da je res najbolj pomembno samo, da se sam počutiš dobro v svoji koži, pa malo bolj zaupaš vase, ne pa da ti oni neumni hrček v glavi nonstop vrti "joj pa mam preveč kil, pa podočnjake, pa itak ne znam nič pametnega povedat, sem itak nezanimiva...". Drugi teh stvari ne bojo opazili, če ne boš tega izražal, čisto podzavestno... 

Me ubistvu tolaži, da slišim podobne odzive drugih punc - mogoče pa tud jaz nisem še izgubljen primer No, sama zase lahko rečem, da bi se mogla večkrat smejat, smeh se mi zdi da je res nalezljiv in tako ne boš nobenega odbil, edino pomaga lahk razbiti mal tisto nedostopnost.

Če si res nekaj želiš spremeniti, moraš nehati samo jamrati nad situacijo, ampak nekaj narediti za to. Najlažje je kriviti druge za našo situacijo, za naše nezadovoljstvo, za našo nesrečo. Vem, ker sem bila ista 

Casandra, če se dobro počutiš v manjšem krogu, pa samo v veliki družbi ne, se nimaš kaj sekirati, ker je tako pri večini ljudi. V veliki družbi se najbolje znajdejo ekstroverti, ki uživajo v pozornosti in jo znajo tudi dobiti. Če že po karakterju nisi taka, potem po moje nikoli ne moreš postati ta oseba. 

Itchy, napisala si, da te redkokdo dobro spozna, da zato nimaš prijateljev. Mogoče pa ti ljudem ne pustiš blizu, ne pustiš, da bi te spoznali. Zakaj pa ti ne narediš prvega koraka, koga pokličeš za ven? Saj se da, samo veliko truda je treba vložit in ne samo čakat na druge.

Meni osebno dostikrat tudi čisto paše biti sama, mogoče je to zato, ker me večinoma obkrožajo napačni ljudje. Saj veste, da je težko poslušat ene in iste izlive, pa vpijat ves negativizem, ki ga eni izražajo... Manjka mi družba, ob kateri bi se lahko preprosto nasmejala, sprostila... Takšno si pa moram še najti. Infiltrirat se med kul družbo

Ampak delam na tem, malo več pozitivne energije, pa predvsem sploh kaj energije, manj zategnjenosti, pa bo

Mene pa nekaj zanima, namreč kako opazite, da ste privlačne nasprotnemu spolu (bodisi samo z opazovanjem ali pogovorom)? Namreč meni vedno očitajo, da ne opazim, če me kdo pogleda ter ne znam iz pogovora z ljudmi (s katerimi tako ali drugače delam, se pogovarjam) razbrati kakršnekoli naklonjenosti.

Namreč nisem samovšečna in ne prekipevam od samozadosnostnosti in vase zagledanosti ter samozavesti, pa vendar me včasih tole malo prešine, zakaj jaz tega ne opazim, če vsi drugi? Sicer pa imam fanta... pa nisem opazila, da bi me kdo očitno kdaj osvajal... tudi, ko ni poleg.

Sicer pa sem nasplošno zadovoljna s fantom in ga ne mislim menjati.

Jaz sem se podobno spraševala včasih. Ampak pri meni je bilo tako, da so ''vsi'' vedeli, da imam fanta in zato nekih namigov ni bilo, ker sem bila pač zasedena. (pa ne, da si delam kakšne utvare, da bi kot samska dobila miljon pozornosti ). Poleg tega sva hodila ven in se družila pač s skupnimi prijatelji, nekih 'girlz night out' pa tudi ni bilo, kjer bi dejansko bila obkrožena z vsaj kom novim.

No, potem sem bila vmes nekaj časa samska, kakšen žur s samo mojo družbo + random folk, pa so se stvari začele malo dogajat. Kako jaz opazim ''naklonjenost''? Že to, da se fant trudi nekaj pogovarjat z mano, zame pomeni nek začetek. Potem pa sem slišala že razna vprašanja kot so: aja, fanta imaš: škoda... Ali pa kaj podobnega.

Jaz pri tem kar nekako iz sebe izhajam. Če ima nek tip punco, je zame avtomatično 'ne na voljo' in ga sploh ne gledam kot potencial, ki bi mi lahko bil všeč, ker pač je zaseden.
Poleg tega, sem trenutno tut jst zelo srečno zasedena in upam, da v prihodnje ne bo sprememb. Čeprav moram priznat, da mi kakšen komentar naključno včasih paše, malo za ego in tako.

Edit.