Opaznost v družbi in privlačnost nasprotnemu spolu

Se strinjam s tem, da je pomembno, da sprejemaš samo sebe in uživaš v življenju. Pomembno je tudi, da ne deluješ obupano in ne oddajaš tiste energije "nujno moram spoznati fanta", ker se to čuti. Če pomislim, sem dosti moške pozornosti dobila ravno med čisto vsakdanjimi opravili, ko se nisem osredotočala na spoznavanje fantov, ampak na tisto, kar sem pač takrat počela.

Drugače pa Moxi jaz te čisto razumem. Sem tudi sama bolj tiha in sramežljiva v novi družbi in res je, da mnogi to dojemajo, kot da sem nedostopna ali pa nezainteresirana. Jaz se zadnja leta zavestno trudim, da se vključim v pogovor, da kaj povem, pokomentiram ali pa se začnem vsaj samo z eno osebo pogovarjati. Včasih je že to pomembno, da si nasmejana in se ne držiš kot mila jera. Veliko mi je pri tem pomagalo ravno zgoraj omenjeno - da sem začela bolj sprejemati samo sebe in sem postala bolj samozavestna.

Jaz bi dodala še neopaznost na splošno, v kakršni koli družbi, ne samo nasprotnemu spolu. Pač dostikrat se mi zgodi točno to, da me dobesedno nihče ne opazi.. Pa gre recimo za ljudi na faksu, v službi, ljudi ki jih skupaj z fantom oba smatrava za kolege.. resno, pač fant mi zatrjuje, da je vse v redu, da se razumemo... ampak v družbi ko smo skupaj je pa isto, kot da me ni.. ne pričakujem ne vem kakšnega zanimanja, nisem tako zelo zanimiva oseba spet ne, se ne ukvarjam s čim eksotičnim, tudi ne želim biti center pozornosti, ker me to dela živčno.. pričakujem pa tisto minimalno prijaznost, da vsaj vprašaš nekoga, kako si pa ti, kako ti gre, je vse ok?.. pa tudi če to sprašuješ bolj iz vljudnosti kot interesa, je bolje kot nič.. se potem vsaj ne počutim  kot da ne obstajam. Fant pravi da pretiravam, ampak moje življenje je že od nekdaj tako. pač redko kdo se zanima zame, kot prijatelj/ica ali pa kot kaj več..

Pa dvomim da drugim delujem nesamozavestno, ker se trudim vključiti v pogovor, poskušam podat komentarje ki so na mestu, ne skačem drugim v besedo, ne komentiram če me stvar ne zanima oziroma se ne spoznam na temo debate..

Pač nekako oddajam nek negativen vibe, ki ljudi odvrne od mene.

Nisi edina, meni se tudi to dogaja, sploh v večji družbi se mi večkrat zgodi, da ostanem neopažena. Dogaja se mi tudi, da si me ljudje enostavno ne zapomnijo. Pa ne mislim primerov, kjer bi se enkrat na hitro spoznali, ampak v primeru, da smo se daljše časovno obdobje videvali in tudi spregovorili nekaj besed, npr. sošolci, s katerimi smo imeli skupaj izbirni predmet. Jaz sem to že nekako sprejela, sem pač siva miš in nikoli ne bom ena izmed tistih punc, ki samo vstopijo v prostor in že pritegnejo pozornost vseh ostalih (pa ni nič narobe ne z enim ne z drugim) 

Casandra, meni se pa ne zdi, da bi oddajala negativno energijo. Gre bolj za to, da smo si ljudje različni, eni so bolj energični, drugi smo pač bolj umirjeni. Saj je na nek način čisto normalno, da si bolj zapomnimo tiste ljudi, ki pritegnejo našo pozornost in če si bolj energičen, odprt, zgovoren, je to seveda lažje. Razen seveda, če si že vnaprej prepričana, da te itak spet nihče ne bo opazil, potem pa možno, da ljudje zaznajo ta negativen odnos.

 Orion - pri meni je ravno nasprotno, ljudje me opazijo, si me zapomnijo žal si jaz ne zapomnim ljudi ), sploh če je npr. velika družba se z puncami, ki so mi všeč, hitro spoprijateljim, počvekam, ko pa pride do fantov pa nič. Sploh ne da bi začeli pogovor z mano, če se jaz trudim in hočem navezat stik, se konča, ko jaz neham spraševati. 

Kot da oddajam eno 'bitch' energijo, čeprav res nisem takšna. In nisem obupana, ker nimam fanta, ne dajem videz obupane ženske, samo zanima me vzrok.  

Saj načeloma sem se že sprijaznila da pač taka oseba sem, mirna, bolj zaprta vase, ne zaupam zlahka, če sploh. Samo se mi vseeno zdi da ignoriranja si pa ne zaslužim, ker nisem nikomur nič takega naredila. Pač ta moja neopaznost se meni včasih zdi kot da me drugi ignorirajo, pa tudi če ni mišljeno tako...

Je pa dostikrat tako da me opazijo ljudje katerih jaz sploh ne, in mi je potem bedno ker se ne spomnim za koga se gre. Znan obraz, ampak ne vem kam naj osebo umestim in ime tudi ostane skrivnost.  Morala se bom naučit biti bolj pozorna na svet okoli sebe, se mi zdi da pol stvari zamujam ker sem pozorna na detajle ki nimajo veze z ničemer, in možno da sploh ne opazim da sem ljudem čisto kul in da se hočejo družit z mano. Ne vem, to je samo teorija, pač vsak dan je malo drugačna situacija, nikoli ne vem čisto točno pri čem sem.

Eko, jaz sem tudi ena med tistimi neopaženimi... kdaj mi je bilo smešno, da so mi npr. ljudje govorili, kaj so počeli pred par dnevi, ob tem pa pozabli, da sem bila zraven

Sem pa tudi jaz bolj tiha oseba... pa sem ful počasna pri odgovarjanju in sodelovanju v pogovorih v skupini ljudi... nekako moji možgani ali usta reagirajo z zakasnitvijo... in pol začnem samo a... in se zavem, da je nekdo že pred mano začel govorit... in zgleda že zelo smešno, ker ne uspem rečt nič...  to je sicer po moje tudi zaradi staršev, ker so takšni, da non stop govorijo in je zelo težko prit do besede...in se mi ni nikoli dalo pretirano govorit...  

to da nisem niti malo zanimiva za nasprotni spol, sem že nekako sprejela...pred nekaj leti sem se tudi odločila, da bom imela samo še mačke, čeprav mi je zdaj že totalno bedno bit samska... sicer pa nisem privlačna, ne lepa, ne simpatčna, ne kokoškasta, ne komunikativna, ne zabavna... vsaj enega izmed teh pridevnikov pa moraš imet, da si všečna, zanimiva in opažena...

kdaj opazim prav, da človeka odbije moj videz... kdaj mi je (bilo) tudi malo hudo zaradi tega... ker sem se že s kom zelo dobro razumela... pač... to vse zelo kratkoročno seveda... se mi pa zdi, da so za ženske ful višji kriteriji kot za moške...

Večinoma mi pa res ljudje govorijo, da delujem nedostopno in zaprto... na začetku tudi sem taka, čeprav se skušam konstantno izboljševat pri tem... pa pogosto mi ljudje rečejo, da delujem zamorjeno, kar pa se ponavadi nikoli ne počutim... in pol postanem zamorjena zaradi tega... se mi zdi, da mam že tako anatomijo obraza... bi morala it h Berlusconijevemu kirurgu, da mi potegne usta v en večen nasmeh .... Pol pa mi še primanjkuje samozavesti... in prevečkrat zapadem, v krog misli, kaj bi bilo drugim všeč, da je meni všeč/da bi nardila itd... in vedno opazim, da je zelo narobe in kontraproduktivno, ampak si ne morem pomagat, ker je podzavedno... tak strah pred tem, da bi izrazila svoje preference na glas...sploh, če mi je npr. kakšna oseba všeč ali mi deluje simpatična, težko funkcioniram...in vedno mam v glavi, kako glupo zgledam in obenem pazim, da ne bi izpadla še bolj glupo in si nič ne upam...  torej se ne morem odpret... in pol zgledam vedno malo debilna, dobesedno in bi se pogosto šla samo še speleologije... oz. bi šla nardit en sprehod pod zemljo.... 

Večkrat pa pomislim, koliko imajo pri tem dejansko hormoni pa feromoni in vse te zadeve... Kdaj se mi zdi, da imajo nekatere punce cel kup oboževalcev pa niso ne posebno simpatične, ne posebno lepe, zabavne, odprte...

Evo tega tudi jaz ne razumem. 

Vendar sem nekaj opazila pri takih puncah: silijo se, še posebno k fantom. Pač izberejo si eno družbo fantov, se družijo z njimi, partyiji, tako spoznajo še njihove kolege, itd. Tudi če jim niso vredu in mislijo, da so nekateri od njih debili, se bodo punce družile z njimi. 

Lahko je ena punca veliko lepša, prijaznejša, vendar bo bolj neopazna, kot pa tiste, ki so taglavne. 

Shaheena... no... saj se trudim... in učim... kdaj pa imam res črnoglede momente... kot npr. danes... in pol jih kdaj moram dat tudi ven... Se pa absolutno strinjam s tem, kar si napisala... sta pa zunanjost in notranjost precej povezani marsikdaj... je pa na koncu vedno vse odvisno od vsakega posameznika... oz. posameznik ima vedno določeno mero oz. kar veliko mero vpliva na svoje življenje in na to kako ga ljudje dojamejo... okolje in naravne danosti so drugotnega pomena... ampak kaj ko so tudi neke določene predispozicije danost... no... saj... pač je treba pol vložit več truda (pa s tem ni nič narobe)... no... tu mislim na verbalne sposobnosti... in kdaj imaš vedenjske vzorce tako globoko zakorinjene v svojem obnašanju in dojemanju, da jih je že težko prepoznat... kaj šele spreminjat... To... zdaj nima lih neke veze... no... No... tako... takoj grem v smer obrambe in opravičevanja ter premetavnja besed :) 

Hmm,  to  da se sama dojemaš kot dobra oseba, kot oseba ki si zasluži dobro potem se tudi nekje podzavestno obnašaš v skladu s tem in oddajaš veliko bolj privlačno energijo. Sem to že opazila na drugih, ko sem poskušala pokazati s prstom na to kaj me je pritegnilo k nekomu. Rada imam sproščene ljudi, tudi če niso najbolj zabavni in aktivni in lepi etc.. krog ljudi okoli mene je sestavljen iz nekega kolaža, vsak je malo poseben, ampak vsak mi da nek določen občutek, deluje na mene na določen način. Nekateri ljudje so me pač enostvano zmeraj spravli v slabo voljo in smo nehali hodit skupaj na kavo npr... in se sploh ne vidimo več.

Ko sem začela s fantom sem bila valda, vsa vesela, vsa samozavestna in navdušena da mi je uspelo vzpostaviti odnos z nekom kot je on, res sem ga videla kot v devetih nebesih... ampak to ni kaj dolgo pomagalo, prišla je pomlad, poletje in vse moje stare težave glede samopodobe, samodojemanja, vizualnega izgleda etc so bile nazaj. In šele iz njegove reakcije, ko sem mu rekla da sm absolutno pregrda da grem v kopalke, da to pa odpade, kratke hlače so out, kiklce in seksi oblekce so out ker to pa že ni za take bajse kot sm jaz... šele po tem sem vidla kako dejansko delujem na folk, bil je do kraja zgrožen da sploh lahko razmišljam o sebi na tak način, ker me on nikoli ni videl in doživljal na tak način.. In pač z njegovo pomočjo sem se počasi, ampak res počasi, like dve leti, tri leta+ naučila kontrolirat kaj si mislim o sebi in kako to pokažem drugim ljudem. In počasi poskušam biti bolj aktivna v pogovorih, se ne počutit cel večer do kraja neprijetno če ni vsak las na svojem mestu etc... pa predvsem biti bolj sproščena, mal bolj jebi veter. Ker nihče se noče družit pa it na pivo z nekom k cel večer govori samo o problemih al je pa tiho, pa izpade k da mu bo krona z glave pala če se bo pogovarjal, al pa z nekom ki ne pokaže nobenega interesa za druge okoli sebe ker je sam preveč zakompleksan.. Še vedno ostajam precej neopažena, in me še vedno moti da nisem taka oseba kot bi rada bila, še bolj samozavestna, še bolj dorasla, zanimiva, pozorna. Samo je pa veliko boljše kot je bilo pred najino vezo, se res parv vidi huda razlika. Sam nisem še zadovoljna, bo treba še delat

Mogoče pa je za neopaznost v družbi in nasprotnemu spolu kriva družba v kateri se gibljemo. Jaz sem bila vedno bolj neopažena, ali pa preveč. Imam tak stil, ki ga večina ljudi ne dojema kot družbeno sprejemljivega in zato sem bila vedno bolj izolirana od vseh, tudi od naprotnega spola. Ko pa sem prestopila v meni bolj podobno družbo, pa sem pridobilla na samozavesti in takrat je prišlo veliko prijateljev in tudi zanimanje od nasprotnega spola. 

Sem bolj sramežljive sorte in težko pristopim k človeku ki ga sploh ne poznam, vendar pri nekaterih začutiš neko energijo, da se bi dobro razumeli, in takrat je treba probati.

Najbolje se je ne obremenjevati s tem, kako smo neopazni in neprivlačni, ker čisto vsak človek bo nekomu privlačen. Sproščenost in odprtost sta po mojem najboljši, kar se tiče opaznosti pri ljudeh.