No, pri meni niso bili niti takrat prijazni, ko sem bila tam. Sestra niti odzdravila ni, mama je imela take pripombe... potem sem pa rekla, da meni tega ni treba. Niti ne živim tam in mi ni treba tja hodit. Potem se je začelo tako, da je moj hodil tja sam in je bilo samo še slabše. Še tast je rekel mojemu (ko sta bila sama, da ne more verjeti, kako se moja tašča obnaša, ko sem jaz zraven in da ne more verjeti, da je taka razlika - seveda naredil ni nič).
Potem sem pa enkrat zaropotala, rekla da se ne grem več, rekla da ne prestopim več njihovega praga, da jih ne rabim, da pridem k njim samo zavoljo mojega moža, ker se mi z njimi ni treba razumeti.
Ne vem, kaj se je takrat premaknilo v glavi mojega moža, ampak v tistem trenutku je tudi on nehal sam hoditi tja. Dokler je hodil tja sam, jima je dajal nek lažen občutek, da jaz ne obstajam. Ja, bolno, ampak tako dojemajo. Ko sta končno ugotovili, da sva midva skupaj in da če hočejo imeti njega, se bodo morali pač sprijazniti tudi z mano, je šlo na boljše.
Takrat so se nehale žaljivke in nekaj časa so hodili okoli mene kot mačka okoli vrele kaše pa se jaz nisem čisto nič drugače obnašala kot prej.
Saj nekaj časa prenašaš, ampak ko je dovolj je pa pač dovolj. Ne glede na to kdo je.
Pa sekiraš se v vsakem primeru. Tudi jaz sem se in noben ti ne more reči, kaj naredi, da bo drugače. Enostavno čas prinese svoje. Pa ne vem kako se zgodi... Ali te tako pritisnejo v kot ali sam pri sebi dozoriš do tega ali da znoriš, pošlješ vse nekam, se skašljaš ali pa se preprosto nehaš sekirat. Ne vem, kaj bi ti rekla, vem samo to, da ni enostavno in da si lahko na trenutke zelo zelo žalostna. Pride čas, ko se vse postavi na svoje mesto.
