Odnos s fantovo oz moževo sestro/bratom

Da ne bojo vedno tašče in tasti me zanima kakšne odnose pa imate z fantovo (moževo) sestro (sestram) oz bratom (brati)? 

Normalen odnos, nekoliko zadržan ker se pač ne vidimo tolikokrat, ko pa se, se sprosti in je dobra družba Ni pa tako, da bi z njo lahko hodila po shoppingih pa žurat...

Js se pa s fantovo sestro super razumem, 1 leto mlajša je od mene, smo na isti valovni . Smo hodili tud na žure skupi itd. Zdej pa vsi bolj delamo pa se bolj redko vidimo. Uglavnem z vsemi iz njegove familije se štekam, so pa dost mladi (starši) in zlo 'u izi' bi se reklo. Videvamo se bolj poredko, kakor nanese.

Tudi jaz se dobro razumem s svakom in svakinjo. Smo šli že večkrat skupaj žurat, nismo ravno najboljši prijateljici, ampak imamo čisto fajn odnos. Sicer pa se le redko vidimo, ker njegova družina živi cca. 30 km stran. (hvalabogu)

Jaz pa nimam najboljših odnosov. Sicer se fajn razumem s sestrinim fantom, ga zezam pa to...je bolj ''u izi'', čeprav je že kakih 7 let starejši od mene.

Z bodočo svakinjo pa se ne razumem najbolje. V bistvu se niti ne pogovarjava veliko, čeprav tako rekoč živim pri fantu (ko nisem doma). Ko pa se pogovarjava pa se pač bolj na minimum. Name gleda kot nekoga, ki je prišel v družino in bo delal to, kar bi načeloma morala ona, hišna opravila itd. V bistvu imam filing, da me sploh ne mara, čeprav pravi drugače in to me totalno odbija - češ, kaj sem ti pa naredila. Ima se za zelo pametni in visoko in oh in sploh, pa sploh ni nič posebnega, je mlajša od mene leto dni nekje. Je takšna, da ti laže v obraz in hkrati prisega na svašta in je zelo samovšečna (in nima bit zakaj, sem sama nesamozavestna in imam več za pokazat kot ona). Se pa zato s taščo super razumem

Oh, jaz svojo bodočo svakinjo čedalje manj prebavljam. Saj ne vem kaj naj, prav vidim, da me ne mara, da sem odveč, ko pa nehote to zaznam oz. kaj slišim, pa se opravičuje, da ni tako mislila, bla bla bla. Sicer bo še preteklo nekaj časa, da bova šla s fantom na svoje ampak to si tako zelo zelo želim, da ne morem opisati. V bistvu nimava financ, sva študenta, tik pred diplomo in si grozno želim na svoje in na ta čas tudi pripravljam fanta. Da se čimprej zaposliva in greva na svoje. Res rabim svoj mir in bližino ljudi, ki me sprejemajo takšno kot sem. Fant meni, da se motim, naj je ne jemljem resno, ko se na nek čuden način šali z mano, ampak ne morem iz svoje kože, in to me jezi in ne vem več ali si vse samo domišljam kot v kakem filmu ali se kdo dela norca iz mene.

Sem slišati nora?

Beyonce, popolnoma pravilno razmišljaš! Čimprej "na svoje", če se le da...človek ne ve, kaj zamuja, dokler ne izkusi tiste svobode. In svoboda je neprecenljiva.. (ps: govorim iz svojih izkustev:) Jaz sem šele z odhodom na svoje zaživela...in odnosi s sorodstvom so mnooogo boljši.

V bistvu se lahko začasno seliva v kakšno najemniško stanovanje. S fantom ne želiva obviseti večno v najemniškem stanovanju in plačevati 300-400€ najemnine + stroški, zato npr. kakšno leto, dve najemniško in nato na svoje: kupit stanovanje ali postaviti hišo (strošek investicije kot nakupa oz. gradnje je nekako enak (btw sva vse preračunala) in imava možnost parcele). Poleg tega si lahko kupiva kakšno novogradnjo, saj si blazno želiva hišice in vrta Sanje fanta o tem so še večje, ker tega nikoli ni imel. Ampak problem je finančni a ne, dokler nimava službe nimava denarja, ni možnosti kredita. In še tole življenje pri fantu me ubija, ampak doma sem iz majhne vasice in študiram ter delam v mestu študija.

Ah, kje so cajti, ko so kar čakali s službami na mlade Ima še kdo tak problem kot jaz? Se vsi super razumete? Saj se meniva pa to, ampak tisto, ko veš da neki ne štima....huh.

Na začetku je baje bila ljubosumna ja, zdaj je tudi na trenutke, ker sem bolj pridna. Sva se ravno prejšnji teden s kolegico pogovarjali, saj ima ona tudi minimalne stike s fantovo sestro in je tudi tako razcartana, da po hiši nič ne naredi, kuhat ne zna...verjetno so to takšne mestne razvajenke ali kako naj rečem, ampak kolk se kolegice pogovarjamo nisem osamljen primer.

Jah no, fant pravi, da brez mene doma bi že počasi znorel, tako, da sem pač njemu v oporo, ker me rabi.

Jah, kaj naj. Očitno je vedno neki problem, tašče, tasti, snahe, starši, vedno je nekdo.

Jah, jaz se doma enkrat super razumem, drugič je sama kregarija, tako, da si včasih mislim, da bi raje bila večno v enem malem stanovanju in imela ljubi mir, kot pa da bi morala koga prenašati, če me razumete. Vse ima svojo ceno se mi zdi.