Nesamozavest in občutek sramu zaradi študija

Vam povem nekaj...ko sem se končno spravila k sebi in spoznala, da kljub predmetom, ki so mi totalno mimo verjamem, da je smer, ki sem jo izbrala zame...sem pred odločitvijo, da bom morda že drugič v mojem življenju prisiljena pavzirat, če se me komisija na faxu ne bo usmilila in spustila naprej.

Morda nisem trofla s faxom, sem pa trofla smer in z malo truda mi bo uspela in si bom iskala službo, ki me bo veselila. Morda še kaj drugega vpisala, morda ne. Sanjala sem, da bom študirala slavistiko, pa se ne vidim v tem, sanjala sem, da bom študirala medicino, pa mi je slabo ko pomislim na uboge ljudi, ki so poškodovani in vse. Sem mehak človek. Zanima me oglaševanje in internet. Verjamem, da je marketing zame...ampak 80% ostalih predmetov je za bruhat. Ker sem pa že na 3/4 bom speljala do konca, ker enostavno si želim in verjamem v to.

Morda bom pa kdaj sama sebi svoj šef kot se večkrat zalotim v mislih. In tudi meni se je naredilo, da sem v pol leta naredila le en izpit...ali pa še to ne.

Oj, nisem brala vseh postov bom napisala mnenje na podlagi tvojega prvega posta.

Jaz mislim, da enostavno prevec zahtevas od sebe. Sprosti se, ni potrebno da prestudiras miljon knjig in se napolnis z balastom, ampak da ves kako znanje uporabiti v praksi. Podrobnosti bos glodala na posemaznih primerih. Vzemi osnovno literaturo in poglej kaj je bistveno (lol, in to ravno jaz napisem, ki sem znana po tem, da kompliciram, ampak res pa je, da kompliciram pri osnovni literaturi)... Pa ni ti treba pravit starsem kaj se ti dogaja na faksu... to je bila moja hiba, da sem vedno vse povedala in potem je mama "vedela" vec kot jaz ki sem faks delala ter mi tezila za vsak prestavljen izpit. Tokrat, zdaj delam podiplomca, imam izpit v ponedeljek in ko je sprasevala kdaj ga imam, sem rekla da kmalu. In imam MIR... neprecenljivo!! In delam kar hocem... pred dejstvo jo bom postavla v nedeljo zvecer, ko bom rekla da naj mi posodi avto LOL...

Jaz se nikoli ne naučim vsega. Ker se mi ne da. Posledično pa na ta način ohranim nekaj manevrskega prostora za lastno razmišljanje in iznajdljivost.
Če sem se že kdaj res naučila 100%, sem bila potem na izpitu preveč živčna in sem od sebe zahtevala tudi popolno znanje oz. popolno rešen izpit. Posledično sem bila povsem nesproščena in sem razmišljala samo v smislu ``mora biti dobro, saj sem se res vse naučila´´.
Če pa ne znam vsega (kar je itak normalno) pa sploh ne razmišljam o tem koliko znam ali koliko moram znat, ampak se res in lažje osredotočim na sam test in razmišljanje.

Še enkrat hvala za vse nasvete - zdaj se jih bo treba samo še držati!

Me pa spet malo šraufa, ker mi profesor, ki sem ga kontaktirala z izpit še ni odgovoril. Prosila sem ga, če bi lahko opravljala izpit, po nasvetu tajnice.

In zdaj ne vem, ali naj se sploh učim, če mi bo rekel ne. Po drugi strani - če bom sedaj bluzila, ne bom prišla čez snov. Po tretji strani bi lahko prosila še eno profesorico (če me profesor odkloni), ampak ona velja za ZELO strogo in neizprosno in vsi dobijo manj kot znajo pri njej. Pa res ne vem, če bi šla prostovoljno k njej. Čeprav drugi pa pravijo, da imajo čisto korektne izkušnje. Že spet ne vem, kaj bi...


:dune: kakšnih primerov je več kot si mislimo? Ljudi, ki imajo težave s študijem? Prvega odstavka nisem dobro razumela.

Jaz bi se na tvojem mestu pripravila ali za ta izpit ali pa tisti drug od neizprosne prof. (če veš, da bi ti sigurno odobrila opravljanje).

Gre za isti izpit, ki ga lahko opravljaš pri 2 različnih profesorjih. Eden je čisto ok in človeški, za profesorico pa sem slišala že vse mogoče in tudi zelo malo ljudi se prijavi k njej na izpit (zato sklepam, da bi me ona sprejela). Ne bi si rada "po lastni volji" še bolj znižala samozavesti, če slučajno je kaj resnice na teh govoricah.

Itak, da se uči. Hujše bo, če ne boš niti poskusila. Če te profesor zavrne, pojdi do profesorice. J**** govorice ostalih. Če izpit rabiš za pogoje, ga moraš pač delat oz. borit do konca. Profesorica ti z njeno strogostjo ne more zbit samozavesti, ker zbiješ si jo lahko le ti sama s svojim načinom mišljenja. 

Jaz te tudi razumem kako se počutiš. Tudi sama sem proti koncu zabluzila, čeprav sem pa vse letnike naredila brez problemov in z manjšimi neuspehi. Meni se je zataknilo proti koncu, ko sem se mogla soočit s tem, da diplomo bo treba slej ko prej napisat in potem zadevo tudi zagovarjat. Tega me je bilo res zelo strah. Strash me je bilo, da na koncu študija ne bi pokazala primernega znanja in da nisem od faxa nič kaj dosti odnesla. Tako nekako sramotno sem se počutila. Pa vem da spadam v neko lepo povprečje.

Sem pa tudi jaz včasih imela občutek, da sem izpit naredila samo zaradi sreče. Včasih sem si mislila, da če ne bi šla na tapravi rok, sploh izpita ne bi uspešno opravila. Tako je. Po drugi strani so bili pa študenti, dosti bolj levi od mene, pa so dobili boljše ocene.
Tudi jaz sem se ppčutila neumno in krivo, pa sem se kmalu zatem sprijaznila, bila vesela da je izpit mimo in šla naprej.
Relativa. Če si prilezla do kamor si nekaj že mora biti v tvoji glavi. Ti se samo sprosti in se ne obremenjuj z delom profesorjev. Oni morajo oceniti ali boš napredovala ali te vržejo, saj nisi prva študentka, ki jo sprašujejo. Če se pa počutiš, da ne znaš dovolj, se pa potem ko boš imela kaj časa sama zase kaj nauči in preberi kakšno dodatno literaturo. Za dušo

Glede planiranja izpitov pa raje manj splaniraj in vse naredi, kot da si nabiješ urnik, delaš ko zmešana vse po malem, na koncu pa flikneš vse izpite. Poznam take primere Če se boš učila za omenjen izpit, ne bo zamanj, tudi če te profesor ne kontaktira. Boš pa potem ko boš dobila rok imela manj dela, ali pa boš znanje nato še nadgradila in šla k profesorici ter razturala.


Se pa ne morem strinjati z izjavami, da te nikjer nihče ne bo vprašal za ocene in koliko let si študiral. Mogoče za študij medicine niti ne (če gre res za ta študij), drugje pa vem iz zanesljivih virov, da je to lahko tema na razgovoru. Tudi za ocene sprašujejo, samo verjetno tam kjer se gre za specifično delo na specefičnem področju in jih zanima kako si se ti pri tem na faxu odrezal, glede na druge.
Ni pa na koncu nujno, da bi tako delo dobil tisti, ki je najmanj časa žtudiral in imel najboljše ocene. Glavno je kako se znaš predstavit.

Jaz sem govorila o študiju poklica, ki je iskan. Če rabijo kader, ga bodo tudi vzeli. Verjamem pa, da se na marsikaterem delovnem mestu upošteva povprečna ocena. Seveda, če se pa po desetine ljudi prijavi za eno mesto. Kjer pa kvalificirane delovne sile ni, se pa tudi delodajalec ne more izmišljevati, da bi imel nekoga s povprečno oceno vsaj 9.5, če takih ljudi ni.

No ja za moj kader se je tudi stalno govorilo da je iskan, sem pozabila to napisat. Ni da bi se na desetine ljudi prijavilo, tako da ko pregledajo kandidate spet ni take izbire, da bi se preveč zmišljevali.

No, profesor me je ignoriral (A je tako težko napisat, "Ne, ne dovolim"?), profesorica pa mi je hitro odgovorila, da lahko pridem na izpit.

Malo imam treme, pa konkretno bo treba poprijet za učbenike. Drugače mi je tajnica rekla, da zna profesorica dati tudi najvišjo oceno, tako da sem *malo* pomirjena. Verjetno so tiste kritike na njen račun od tistih študentov, ki se na izpit niso pripravili in so šli "probat".

Sem v teh dneh precej razmišljala o sebi in prišla do zaključka, da se res osredotočam na svoje napake in spodletele poskuse, ne priznam si pa uspehov. Tako da zdaj poskušam delati na tem. Edini večji problem, ki ga imam, je planiranje. Vedno se zaplaniram, ker računam, da se bom učila vsaj 10 ur na dan, vstala ob 7.00 ali naredila več velikih opravkov na dan. Nikakor si ne dopustim, da bi planirala bolj realistično, ker imam če ne vedno občutek, da si puščam preveč časa, da zabušavam. Potem sem pa spet povsem razočarana, ko ne naredim niti pol tistega, kar sem računala.

In seveda si NIKOLI ne planiram prostega časa, ki mi ga kronično primanjkuje, potem se mi odtrga in si ga vzamem in "bluzim" cel teden skupaj. Vem, da potrebujem počitek, ampak ne morem se prepričat, da ga realistično splaniram v urnik, ker se potem počutim krivo, da si že planiram, da bom "zabušavala". Vem, da se sliši zelo čudno in kontradiktorno, ampak meni to predstavlja velik problem. Ne morem se pripravit do tega, da bi od sebe zahtevala manj, potem pa pod bremenom klonim... in sem še manj samozavestna in imam še več materiala, da se obtožujem.

Se morem podpisat pod zadnji odstavek... It's so me


----------------
Upam, da sem prav popravila (drugače pa na ZS)
moderatorka romy