Nesamozavest in občutek sramu zaradi študija

Še hujše je ko na koncu faksa (zadnji letnik oz. tik pred diplomo) spoznaš, da to ni to. In, da tega sploh verjetno sploh nočeš početi v življenju.

Nekateri se prvih neuspehov naučijo šele na faksu. Samo vedite, da so le-ti potrebni za napredek. In ko je rekla SPA. Če študirate z muko, razmislite če si tega študija in smeri res želite.

Marsikatera je že napisala super nasvete, pa vseeno. Sama sem bila na podobnem kot SPA in sem bila po prepisu na željen faks in smer čisto prerojena. Ampak mislim, da pri tebi ni problem sama smer oz. ta študij, ampak tvoja izjemno visoka (PREvisoka) pričakovanja in zahteve same do sebe. Znebiti se moraš občutka, da si samo v primeru, da naštudiraš celotno literaturo (ne samo obvezno ampak tudi priporočeno s strani profesorja) in se vse to naučiš (pa čeprav je tega za cel kamion), dobra študentka, ki si zasluži biti zadovoljna sama s sabo in ponosna nase, da si naredila izpit. Sama mislim, da si pametna (glede na to, da si mnenja, da se premalo učiš, prišla si pa do 4. letnika - na lepe oči ti sigurno niso dali ocen, kajne?) in da samo sebe matraš s perfekcionizmom.

Glede službe, (ne)znanja v službi ... Roko na srce, poznam nekaj ljudi, ki so bili ultra pridni tako v SŠ in faksu, pa so zabiti kot noč in nimam pojma, kaj počnejo v službi (kaj šele na položaju, na katerem so). Za sabo imaš lahko diplomo in povprečje 10, pa ti to v službi garantirano ne bo nič pomagalo - izkušnje so najpomembnejše. Če misliš, da zdaj znaš premalo, se boš v službi z izkušnjami vsega še naučila.

Pred tabo je 4. letnik, verjamem, da si več kot sposobna ga narediti brez težav, če le spremeniš svoj odnos same do sebe. Prvo, kar lahko narediš, je to, da si na predavanjih delaš svoje zapiske, si natančno zapišeš, na čem je prof. dal največ poudarka in to kasneje dopolniš s priporočenim učbenikom (če je to potrebno). Ti si v želji, da se nekaj dobro naučiš
in narediš izpit (in to zato, ker si znala, ne "ker si imela srečo z vprašanji") dobesedno navlečeš tono literature, ki te na koncu samo ustavi in zablokira in namesto, da si si s tem naredila dobro, si si pravzaprav otežila celotno situacijo. Ne pretiravaj - uči se iz svojih zapiskov, dopolni jih s kakšnimi od sošolcev, nikar pa ne zbiraj 15 različnih knjig ipd.

O izjavah družinskih članov, znancev&co. - na eno uho not, na drugo ven. Če sami nimajo za seboj tega ali podobnega (ali pa kakršnegakoli) študija, nimajo prava glasanja. Najlažje je bit pameten iz naslonjača, ja.

Pogumno!

No, tega jaz ne znam/zmorem. Ko naredim en izpit, imam občutek, da si ne smem vzeti nič pavze, počitnic (teh sem uradno imela letos samo 1 teden). In potem se mi že ob misli na učenje obrača in imam hud odpor... in potem si "ukradem" cel dan/popoldne/nekaj ur, po čimer imam strašen občutek krivde, da zabušavam in se ne učim - in ta občutek krivde in nesposobnosti enega konsistentnega in realističnega urnika me žene v to, da pobegnem pred občutkom krivde. In potem zabluzim še kak dan/še več ur... In cikel se nadaljuje.



No, tudi jaz preziram lenuhe in tiste, ki izkoriščajo sistem. In zagotovo stvar ni v tem, da ne bi bila sposobna. Samo pri realizaciji se pa zatakne in se ujamem v ta cikel krivde in otoževanja in sramu in potem tonem samo globlje in globlje, učim se pa čedalje manj. In seveda - na koncu konkretnega znanja ni, samozavest pa na ničli.



Ja, no, saj to... Po končanem faksu nastopi "tekma" za delovna mesta, čeprav smo uradno deficitaren kader. In tisti, ki imajo boljše povprečje, imajo več šans delati tisto, kar jih veseli. To je dejstvo - in zato, žal, je pomembno, kakšno povprečje imam. (Javno pa ne bi povedala, kaj študiram - mogoče sem malo paranoična. )



Nobeden od mojih staršev ni dokončal fakultete. Med tem ko oče izrazito niha - včasih mi reče, da sem sama dovolj odrasla, da urejam svoje zadeve in da bi on rad videl samo, da redno delam letnike; drugič pa mi pravi, da mi bo magar on urnik učenja napisal, če si sama ne znam organizirati študija. Mama je večji problem, ker je kar naprej pretirano zaskrbljena in komplicira tudi tam, kjer ni treba. Kar naprej mi vsiljuje svoj strah, da ne bom dokončala fakultete (ona je ni, ker je zanosila z mano in kasneje še z bratom). Kljub temu, da so bili takrat drugačni časi kot zdaj, ko je fakulteta skoraj nujna za spodobno kariero. Definitivno pa jaz svojega željenega poklica brez fakultete ne morem opravljati. In že to mi je motivacija, da dokončam študij. Mama pa tega sploh ne vidi (noče videti) in za svoje strahove kar naprej išče opravičila v smislu - zelo te imam rada, zato me tako skrbi... Premalo študiraš, normalno, da me skrbi, ali boš naredila izpit... (Skrbi jo še celo, kako bom zmogla voditi svoje gospodinjstvo, ko se preselim in kako bom imela čas za otroke???) Saj vem, da me ima rada, ampak mene ta skrb in neprekinjen dvom v moje sposobnosti duši. Ona pa tega noče razumeti in pravi, da je težava v meni...


Se pa danes počutim neprimerno bolje. Poskušam se zmeniti z enim profesorjem, da bi šla še na en izpit pred koncem septembra. Upam, da mi bo dovolil...

Hvala VSEM za VSE! Res ste super!

Ni gumba za urejanje, pa si takole pomagam...

quote:7ed59f1c3d="Lai Ming" Ampak mislim, da pri tebi ni problem sama smer oz. ta študij, ampak tvoja izjemno visoka (PREvisoka) pričakovanja in zahteve same do sebe. Znebiti se moraš občutka, da si samo v primeru, da naštudiraš celotno literaturo (ne samo obvezno ampak tudi priporočeno s strani profesorja) in se vse to naučiš (pa čeprav je tega za cel kamion), dobra študentka, ki si zasluži biti zadovoljna sama s sabo in ponosna nase, da si naredila izpit. Sama mislim, da si pametna (glede na to, da si mnenja, da se premalo učiš, prišla si pa do 4. letnika - na lepe oči ti sigurno niso dali ocen, kajne?) in da samo sebe matraš s perfekcionizmom.

No, saj to je tisto - kako spremenim odnos do same sebe v okolju, kjer samo podpihujejo tisto, kar hočem odpraviti oz. zmanjšati?


Drugače pa je študij oz. poklic, ki ga obeta definitivno tisto, kar želim v življenju početi. Verjamem, da kdaj človek tudi vztraja v neprimernem študiju in jaz sem o tem veliko razmišljala. Res se ne vidim v nobenem drugem študiju in redko katerem poklicu, ki mi ga ta študij ne bi omogočal.

Še enkrat HVALA!

Jaz bi se kar strinjala s tistim nasvetom, da si za božjo voljo ne nabaši kupe učbenikov, če ti to sploh ni treba. Preštudiraj tisto, kar je nujno in rešeno. Tako boš imela osnove, če pa boš želela globlje spoznavati stvari, te pa še vedno lahko čaka magisterij.
Če ti vsi ti nasveti ne bodo pomagali, pojdi na kakšno delavnico in delaj na svoji samopodobi, sicer pa poišči strokovno pomoč. Resnično je škoda, da se tako sekiraš. Življenje le ni tako dolgo in sekiranje res nima smisla. (oprosti, če je to grobo napisano, jaz žal nisem človek, ki bi ovinkaril)

Prepričana sem, da bi bilo tukaj za iskat vzrok - v maminem odnosu do tebe, v njenih pretiranih skrbeh in nezaupanju vate (kljub opravičilom, da to počne iz ljubezni), kar si očitno ponotranjila in tudi sama nimaš praktično nobenega zaupanja vase, da o občutkih krivde sploh ne govorimo, kar mora biti res težko za prenašati. Si mogoče že kaj razmišljala o kakšnem pogovoru s psihologom, psihiatrom? Ker se mi zdi, da ti me tukaj lahko 1000x napišemo, da se ne sekiraj toliko, da ti gre odlično in da si moraš vzeti tudi čas zate, ampak so to tako globoko zakoreninjene zadeve, da ne bo kaj dosti pomagalo. Če se motim, še toliko bolje :), sicer bi ti pa res priporočala strokovno pomoč, ker se mi zdi velika škoda, da se tako mučiš, namesto da bi uživala v študentskih letih.

Podpis pod madeiro. Yuki ti študiraš izključno zase in ne za tvoje starše ali prijatelje. Študiraš ker tako hočeš, si želiš in si pri tem uspešna. Zakaj ne bi bila, saj si že v 4. letniku. Poleg tega, no .... ne verjamem, sploh na naravoslovnem faksu, da se izpite dela samo s srečo. Ta sreča, ki si jo ti imela, je bilo tvoje znanje.

Glede nato, da starši niso študirali, so zdaj ali ljubosumni ali pa želijo, da njihov otrok doseže kar njim ni uspelo. Torej, vate usmerjajo svoje ambicije. Ti se samo distanciraj od tega in staršev, študij je tvoja stvar in sama ga zmoreš dokončati. In to jim tudi jasno povej. Povej jim, da te pri uspehu prav oni ovirajo. Ko boš pa zaznala te vsiljive misli o krivdi, pa prenehaj z učenjem ali karkoli delaš in pojdi malo ven v naravo športat ali pa v kakšno dobro družbo kolegic in se izpovej. Potem pa nazaj za učbenik. Pomaga, verjemi.

Khm, that would be me, AMPAK prosim ne primerjati moje visoke šole in specializacije iz podjetništva/managementa z medicino, ker ni primerljivo. Ponosna sem na svoje akademske uspehe, a verjamem, da ob taki obilici in težavnosti snovi kot je na medicini verjetno ne bi šla na izpit čisto mirna. Se spomnim svojega "peklenskega" izpita na znanstvenem magisteriju in še po dveh mesecih študiranja (ne piflanja, to ne znam) nisem znala vsega, ker je bilo tako tricky da groza, ampak sem šla vseeno mirna na izpit, to pa zato ker me je že čisto BK, ker sem ugotovila točno to, da je akademski naziv en drek vreden v realnem svetu, če si debil si debil in ti ne pomaga noben doktorat. Zato sem se prepisala na spec. in ciao ragazzi. Kaj hočem s tem povedati? Ne kompliciraj! Očitno ne potrebuješ toliko več učenja če si prilezla do koder si prilezla, kar se pa tiče znanja verjemi da ti ne bodo pustili šraufati prav po nobenemu, dokler se ne boš praktično dokazala

Nekako iz tega tudi izhaja - popoln podpis pod Lai Ming.

Aja, še nekaj sem pozabila- če imaš občutek, da na momente ne delaš nič drugega, kot 24 ur na dan samo študiraš, drugič pa samo luftaš, si naredi urnik in si dobro razporedi čas. Če veš, da se moraš veliko učiti, si vzemi dovolj časa za učenje, vsak dan si ga pa nekaj tudi pusti zase in za sprostitev. Tako boš obenem v dnevu naredila nekaj koristnega in se sprostila. Če pa planiraš kako aktivnost, za katero veš, da ti bo vzela več časa, si študij tega dne prerazporedi na predhodne dni in ga opravi vnaprej. Tako jaz delam in še vedno se je obneslo.

To, da greš na izpit čisto miren, je povsem normalno, zakaj pa ne? Vsaj jaz si ne predstavljam, da bi šla na pomemben izpit kot živčna razvalina, ker vem, da ne bi nič bolje opravila (kvečjemu bistveno slabše) in pa še eno dejstvo je- kar si do tistega trenutka naredil, si naredil. Z živčnostjo se to nič ne spremeni. Spomnim se, da sem še na sprejemnih izpitih na univerzi pravzaprav uživala. Kar sem znala, sem znala, nekaj sem se znašla, nekaj pač ni šlo. Ampak v splošnem sem imela dober občutek in definitivno se je to poznalo na samozavesti pri nastopu. Verjamem, da tudi profesor opazi razliko pri ustnem izpitu, če lepo poveš, kar znaš, ne pa da ti zaradi živcev vse zleti iz glave in izgleda, kot da se nisi čisto nič pripravil.

Tikka, ne strinjam se s tabo. Nismo vsi za vse. Če si ti študirala management, še ne pomeni, da pa tak študij nekomu ni enako težek kot nekaj z naravoslovnega področja. Jaz denimo občudujem študente zgodovine, ker se spomnim sebe v srednji šoli, ko bi me lahko posedel na električni stol, pa mi ta snov ne bi ostala v glavi. Za učenje par 10 strani sem porabila tudi cele tedne (za en sam test), sošolec pa je parkrat prebral, si takoj zapomnil in na testu znal trikrat več kot jaz. Po drugi strani je lahko reševal stotine nalog pri matematiki, pa mu neki koncepti še vedno niso bili jasni, jaz pa sem malo pogledala zapiske in je bilo več kot dovolj. Ne vem, če je ravno pravično reči, da so določeni študiji sami po sebi lažji ali težji, ker je marsikaj odvisno od človeka. Mogoče lahko objektivno določimo samo obseg snovi, ki se jo je potrebno naučit. Tu pa verjamem, da so razlike.

Lubenica, saj sem imela bolj v mislih obseg snovi kot samo snov, to bi uživala jaz 100 na uro, tudi zic leder imam, ampak vseeno dvomim, da bi ravno z desetkami prefurala

Res mi je žal, da se nisem malo potrudila in šla na medicino. Sicer imam rada svoj poklic, ampak to bi bila res strast. Mladost je norost...

Koliko je dejansko noro če se pri 28 letih vpišeš na medicino?

Tika zame sploh ni noro. V bistvu te povsem razumem.