Been there, done that. Tako da ti lahko povem vnaprej, kako se bo razvilo.
Zdaj sta skupaj eno leto in te moti, vendar ga imas se vedno ful rada...pa tezko otrostvo je imel, in se ga trudis razumet, mu pomagat, se pogovorit, mu dopovedat, kam to vodi.
potem scasoma, ko jih bos fasala (temu seveda sledi obvezen jok in smrk: ti me ne razumes, jaz te mam tko rad, da se mi kr mesa, ubil se bom, ce greva narazen), bo ljubezen zacela umirat, vendar se ga bos bala pustit, ker ga imas se vedno rada in bi se ti zmesalo, ce bi si kaj naredil, potem se stopnjuje in se ga bos bala pustit zato, da TEBI ne bi kaj naredu (ubil te bom, pol pa se sebe, ubil bom vsakega, ki se ti bo sam priblizu, vse tvoje prjatlce so pa itak kurbe, k te sam prot men scuvajo, pa tvojo mat bom tut ubil, prasico).
No, potem ga bos pa pustila...in bo ful enga joka (lubica gor, dol, ljubim te, ubil se bom)...in bos jokala. Ce te na ta nacin ne bo probal dobit nazaj, bo grozil da bo ubil tebe.
Na koncu si bos zelela, da bi ze koncno ubil sebe, da bi bilo te torture konc!
Tko, da dve leti in pol to vse skp traja. Razen, ce bos pametna in bos lepo temu nardila konec tukaj in zdaj. Ti se kar poskusi pogovort...ce ti rata, svaka ti cast, ampak moje izkusnje so, da so vsi ti dogovori bolj kratke sape!
Taka je bila moja zgodba z gospodom posesivnim, ljubosumnim in na smrt ljubecim. Ena mojih najbolj pametnih odlocitev, se danes sem ponosna nase zarad tega, da sem ga pustila.
žgečkas take dedce...nimam jaz casa niti volje bit psihiater, jaz si zasluzim nekoga, ki zna ljubiti, brez da te priveze na ketno (pa se niti zlata ni bila, zapovrhu, hehehe).
Freeeedoooooom!!!!! (mal sem se pod vplivom Bravehearta, k sem ga gledala vceri)