Po diagnozi je bilo (na začetku) življenje zelo mučno

- ker sem sam razmišljala, zakaj se je to glih men mogl zgodit in kaj bo z mano v prihodnosti in kako bo služba, pa če bom lahko imela familjo, pa če bom na vozičku pa...

ma tisoč in ena neumnost mi je letela po glavi. Potem sem se pa temeljito pozanimala o bolezni in sem si rekla... - nč, lahko čepim od svojga 26. leta naprej tle, v svoji sobi in se smilm sama seb celo življenje in ne bom mela pol tko al tko nč od lajfa

, lohk pa začnem delat kej na tem, da se mogoče bolezen ustavi al pa sprav nazaj... In glede na kupe literature, ki sem jo dobesedno goltala, kaj bi blo priporočljivo jest, kakšne dodatke k prehrani bi blo pametn jest, kaj počet... in alternativnih metod, sem začela spreminjat svoj način življenja in morm rečt, da se sedaj čist v redu počutim

, razen unih občasnih mravljincev - (čedalje redkeje, moram potrkat!!!).

Delam čist normalno, 8 ur na dan..., povedala sem samo šefu, kakšno bolezen imam, drugače je pa vse tko kot prej.

V službi je problem lahko samo v tem, če imaš preveč stresno, naporno delo. Na žalost te pri tej bolezni to preveč izčrpa, pol ti pa še mal odpornost pade, pol si pa tm, da lohk spet dobiš zagon...

So mi pa že v bolnici rekli - vsak doživlja stres drugače - če je teb delo v trgovini super delo in ga ne doživljaš kot nekaj stresnega, potem tukaj sploh ni problema.
