Takrat ko sem bila v bolnici (v obdobju ko sem imela epileptične napade), sem dobivala tud pomirjevala, ker me je bilo tko blazno strah, kaj je to (in če bom tko zmeri bla - na pol paralizirana, ker takrat res nisem mogla nič... - ne vem, če znam opisat... - vidiš svoje telo, k dela po svoje, ti pa ne moreš nič vplivat...)

- jaz sem se namreč ves čas zavedala, kaj se dogaja z mano in poleg tega sem še nekaj trenutkov pred napadi vedla, da prihaja napad...
Ja, takrat..., če si še ful pod stresom - kar sem jaz zihr bla - se stvar samo še poslabša... - in so me nafilal s pomirjevali... Tko, da ti moram rečt, ne mislt na najslabše in bit v skrbeh, tuhtat, kaj je vse lahko narobe, ker če maš res MS, potem bo samo še slabš... , čeprav vem, da je to super easy rečt, ko pa si v tem, valjda da razmišljaš sam o tem, kaj je, bo in bi bilo lahko...
Jaz ti lohk opišem na mojem primeru... - jz do predzadnjega dne, ko sem bila odpuščena iz bolnice nisem sploh vedla na kaj sumijo - skoz so govorl o epilepsiji itd... in predzadn dan so mi povedal, da mam MS. Men se je v tisti sekundi podrl svet, vse sanje, res vse... (Pred odpustom sem bla že OK, tko da skor nisem mela več napadov), od takrat naprej - pa sem imela skor vsakih par minut napad. In sem mogla ostat še en teden v bolnici..., da so me filal s pomirjevali...
Bolezen pa ni smrtna... Baje je najhujš pri tej bolezni, da je glava do konca čist OK, telo pa odpoveduje... Ljudje lahko s to boleznijo živijo leta in leta (dejansko dočakajo čist normalno starost)... Je pa vse odvisno od poteka bolezni, kako kvalitetno preživiš ta leta, ki ti ga pa noben ne more napovedat.
Drugač pa..., ko minejo zagoni, se stanje skuša spravit v stanje pred zagonom in si potem lahko spet tko kot si bil... - do naslednjega zagona...

Jaz se tud poslužujem alternativ, ki pa upam, da mi bodo pomagale... V vsakem primeru pa ostajam optimist in upam na "ozdravitev"

, ker - če mislim na najslabše, bo zihr tud tko blo...
lp