Motnje hranjenja

Kaj pa to pomeni kompulzivno?

@Dina:



Kompulzivno (prisilno) prenajedanje

Podobno kot osebe z bulimijo želijo ljudje, ki trpijo zaradi
prisilnega prenajedanja, obvladati boleča, neprijetna čustva in notranji
nemir s prenajedanjem, pri tem pa izgubijo kontrolo nad prehranjevanjem.

Pri tej obliki motnje hranjenja so značilna obdobja
prenajedanja, ko bolniki zaužijejo ogromne količine hrane v približno
dveh urah. O prisilnem prenajedanju kot motnji hranjenja govorimo takrat, ko
se pojavlja vsaj dvakrat tedensko. Bolniki ne goltajo le visoko
kalorične hrane, pač pa tudi hrano zelo različnih okusov.

Hrana
jim pomeni tolažbo, daje jim občutek varnosti pred neprijetnimi
čustvi. Zaradi prevelike količine zaužite hrane, ki so jo pojedli, ne da bi
bili lačni, se jih kasneje polasti občutek krivde. Sramujejo se svojega početja,
zato velikokrat jedo na skrivaj ali pa zbijajo šale na svoj račun, da bi se
tako opravičili pred drugimi.

Ljudje, ki trpijo zaradi prenajedanja, si izrazito želijo,
da bi bili močni in vredni zaupanja. Njihovi cilji so pogosto previsoki ali
celo nedosegljivi, za njimi pa se skriva nizko samospoštovanje in šibka
samopodoba. Čustva, ki jih ne prepoznajo in ne zmorejo obvladati, skušajo
potešiti s preobilnimi obroki hrane. Zaradi tega občutijo krivdo, sram
in samoprezir, zaradi stopnjevanja neprijetnih občutkov pa se želja
po hrani kot tolažbi še poveča.

Prizadeti se čutijo prisiljeni jesti tudi, ko v
resnici niso lačni. S hrano želijo obvladati nek strah, neudobno počutje,
stres, osamljenost, jezo ali agresijo. Zaradi preobilice zaužite hrane občutijo
v želodcu neudobje in celo bolečino, izkrivljen odnos do hrane pa jim vzbuja
občutek, da so požrešni, debeli (tudi če to niso) in slabiči.

Tako kot pri anoreksiji in bulimiji je tudi pri tej obliki
motnje hranjenja hrana lahko nadomestilo za izražanje
čustev, ki si jih prizadeti ne upa ali jih ne zna izraziti. Drugim
bolnikom daje hrana občutek moči in omogoča boljše
počutje v telesu, ki zavzema več prostora. Daje jim tudi občutek
varnosti, jih zaradi "neprivlačnosti" ščiti pred
spolnostjo, hkrati pa se zdi močnejše telo tudi manj ranljivo kot drobno.

Nekateri ljudje, ki pretiravajo s hrano, so včasih že genetsko
močnejši, zato se trudijo, da bi dosegli ideal vitkosti. Ko pa vidijo, da so
pri hujšanju neuspešni, se tolažijo s hrano.

Ravno kompulzivni jedci so "zlata jama"
za vejo industrije, ki se ukvarja s hujšanjem (proizvodnja dietne hrane,
nizkokaloričnih sladkarij, napitkov in drugih pripravkov; knjige, pripomočki
in tečaji za hujšanje).

Klasične diete so uspešne samo kratkoročno ? oseba, ki je
shujšala, ponavadi zopet pridobi vso izgubljeno težo, rado pa se zgodi, da dobi
še dodatne kilograme. Tisti, ki hujša, nato pa ponovno pridobi vso izgubljeno
težo, to običajno kasneje poskuša znova in znova, vsakič z drugačno metodo.
Potemtakem si lahko predstavljamo, kako dobro gre trgovcem s tovrstnim "blagom"
...

Simptomi kompulzivneda prenajedanja

Najpogostejši telesni znaki kompulzivnega
prenajedanja so:

• debelost;
• potenje;
• prebavne motnje in bolezni prebavnega trakta;
• kardiovaskularne motnje;
• visok krvni pritisk;
• sladkorna bolezen;
• bolezni sklepov in hrbtenice;
• motnje menstrualnega ciklusa in težave v spolnosti;
• krčne žile;
• težave pri dihanju;
• glavoboli;
• depresivnost;
• težave s spanjem;
• težave s koncentracijo;
• nekatere vrste raka, pri katerih je debelost pomemben
  faktor za nastanek te bolezni.

Med psihičnimi spremembami so značilni
občutki krivde, manjvrednosti in sramu, depresija ter nizka samozavest.

Na vedenjskem področju so opazni socialna
izoliranost, osamljenost in spremenjeno prehranjevanje.

vir: www.spolnost.com

Se čisto strinjam z to izjavo. Ker če tudi je neka oseba že po sami
konstrukciji bolj suha, definitivno zgleda drugače kot tili dve na
sliki in mislim, da vsak ki vsaj malo bolj spremlja to bolezen hitro
loči razliko med biti suh in biti anoreksičen in mislim, da tukaj ni
dvoma. In mislim, da pri tem tudi ni merila, ki bi njiju uvrstil med
"zdravo vitke oz. suhe".

Aha, no potem sem se pa jaz kompulzivno prenajedala, ko sem bila v
nižjih razredih oš. Pri meni je namreč bilo tako, da sem do 7. leta,
torej do začetka oš skos živela pri babici. Ko sem začela pa v šolo
hodit, sem se mogla pa preseliti domov k staršem. Vsak vikend sem še
vedno preživela pri babici in vsako nedeljo, ko so starši prišli pome,
sem na silo zavlačevala odhod domov s tem, da ko se je začela bližati
ura odhoda, sem jaz pa ravno takrat postala tako lačna, da mi je babica
morala pripravit kaj za jesti in jaz sem jedla in jedla, samo da bi
vsaj še malo dalj časa ostala pri njej. Kakšnih fizičnih posledic
zaradi tega nisem imela, ker se je to dogajalo samo ob nedeljah, ko sem
morala it domov in ne vsak dan. Ampak sčasoma je minilo.

Nikoli nisem imela nobenih motenj hranjenja, vseeno pa ne morem trditi,
da imam nadzor nad vsem, kar pojem, oziroma da je vse, kar pojem,
zdravo ali da jem samo zaradi lakote. (Npr. kakšnih čokoladnih
bonbonov, kokic ali peciva prav gotovo ne jem "po pameti" ali iz
lakote, ampak bolj "po nespameti").

Vidim, da sem v tem zelo podobna Iree, tako da se kar podpišem (še posebej kar se sladkarij tiče).

Med tuširanjem jo lahko v odtok potegne.

Jaz pa moram priznati, da imam problem s kompulzivnim prenajedanjem. Sicer imam srečo, da imam dober metabolizem in v redu postavo (pri 177 cm imam 63 kg), ampak se pa posledice te razvade že začenjajo poznati. Kar nekaj od zgoraj naštetih točk pri kompulzivnem prenajedanju pri meni veljajo, denimo težave pri koncentraciji, krčne žile, težave z nespečnostjo itd. žile na nogah me npr. že tako zelo bolijo, da se včasih kar zvijam od bolečine Sploh ne vem, zakaj sem začela s takimi prehranjevalnimi navadami, nikoli nisem imela nekih posebnih težav, pa tudi drugače sem zelo zelo vesela in optimistična oseba. Verjetno sem zato tako jedla, ker sem ful aktivna, skoraj nikoli nisem doma in nisem imela časa za normalne obroke. Začelo se je pa letos septembra in od takrat sem se zredila za ene 6 kil. Dejansko pa mečem vase vse, kar mi pride pod roke (moji prijatelji pravijo, da še niso videli punce, ki bi toliko pojedla ) No, pred parimi dnevi sem se odločila, da spremenim način življenja, se bolj zdravo prehranjujem im začenjam več gibati, ker se bojim bolezni, ki lahko nastopijo kot posledica takega načina življenja (npr. diabetes ). Danes sem že začela z uravnovešeno prehrano (ful dobra hrana z malo maščob) in pa sladkorja sploh ne pogledam več No ampak sej ni panike, sam odločt se je treba.