SwanHeart je napisal/aJaz sem tudi opazla ta fenomen in tudi mene fascinira (in cakam na zrtev :P).
Jaz mislim, da je treba vsako zvezo v dolocenem casu nadgradit... s poroko, z otrokom, skupnim stanovanjem itd. Zvezo je treba negovati kot rozo in ce partnerja tega ne pocneta, se pac zveza "izjalovi" in gresta narazen. Potem pac si vsak najde nekoga druzga, casa za eksperimentiranje vec ni, po dolocenih letih tud nekoliko ves, kaj sploh hoces, cesa noces itd in pac... ustvaris si zivljenje. A je to to, pa ne vem... oba se pomoje trudita, da zveza uspe....
Lenccy je napisal/aPoznam tudi jaz nekaj takih, vsi stari 30+. Saj hvalabogu, da se prekine tako zvezo, v kateri leta in leta nobenih rezultatov - ne skupnega življenja, ne varnosti, ne poroke, ne otrok, nobenih ciljev, po možnosti pa veliko žrtja živcev in prepiranja ... in se pač naveličaš.
Vidiš 1A, takole nekako to izgleda v praksi. Pri dvajsetih odpreš to temo, ko se bliskovito bližaš 30 pa poznaš odgovor.
Res je tudi, kar so nekatere napisale že pred mano, da v teh letih nisi več tako zaletav in si partnerja izbiraš po bolj pametnih merilih. Pri 20 pa dela kemija in so merila temu primerna. S tem, da pri 30 že vidiš neko končno podobo človeka.
Eden od razlogov, zakaj si nisi želel otroka z nekom (seveda v primeru, da z nekom drugim si ga) je tudi v tem, da čutiš, da se s to osebo ne bo izšlo, da se v tej vlogi ne bo znašel. Potem stagnirata in rezultat je jasen.