No, Lia, me veseli, da se je vse uredilo. Na začetku zveze sem šla tudi jaz za tako stvar v luft, pa kako more se odklopit pa kot da me ni, pa kaj, če bi ga nujno rabila ravno takrat pa kakšen je...
Potem se pa sčasoma navadiš na te njegove "odklope", ker veš, da vedno pride nazaj k tebi. In jaz sem zdaj prepričana, da me ljubi in mu zaupam, tako da me ne skrbi, kadar si vzame čas zase. Se pa zdaj borim za podobno pravico zase. Zdaj živiva že skupaj (tri, štiri mesece) in imam časa samo zase bistveno manj. Sem pa tudi tak človek, da rabim trenutke, v katerih sem sama, da malo lažje zadiham...On pa misli, da morava ves prosti čas preživeti skupaj oz. vsaj veliko večino...Tako, da - celo življenje brusimo robove svojih osebnosti, da lahko živimo v sožitju z drugimi. Kdor ni pripravljen na prilagajanje, bo raje ostal sam.