Mene jeza zelo hitro mine in jo nadomesti nedostopnost, seveda v razmerju do osebe na katero sem jezna, posebno če mi je le ta blizu. Če je to znanec/znanka preprosto naredim razdaljo - pač vljudnostno distanco, saj ni nihče vreden moje jeze in konec koncev jeza kot taka samo mene greni, zato sem sprogramirana da odmislim in se začnem ukvarjati s čim kar me odvrne od tega, potem pa me že itaq mine in živim dalje brez nobenih obračanj nazaj.
že dooolgo nisem bila jezna (trkam trkam) na srečo, morda bi sedaj drugače reagirala kot včasih (v bistvu sta me v življenju razjezili samo dve osebi, ki sta mi bili blizu), me kdaj blago razjezi kakšna znanka, ki kaj napleta, sam preprosto ignoriram in dam mira sebi in njej, zakaj bi sebe obremenjevala zaradi tujih dejanj, tudi če so naperjena proti meni..mah, če so sami zakompleksani zakaj bi jaz zgubljala čas s tem. Jaz sem tiho, vsak pa itaq sam ve kaj ga je zakuhal, pa naj si še tako zatiska oči. Tišina je včasih tako hrupna, da ljudi kar zaboli, s to razliko da tebe nič ne boli ko se jeza ohladi.
Konkreten nasvet: če te tišči seveda povej, morda mu/ji kapne da je ass****, čeprav to že ve, vsekakor pa ne sebe grenit z jezo, jo niso brezveze uvrstili med smrtne grehe, tudi tisti ki so pisali biblijo niso bili taki tumpci konec koncev, so že vedeli kaj najbolj škodi človeku. Take a brake in privošči si kaj prijetnega in pri tem ponavljaj da nihče, niti tvoji najbližji niso vredni tvoje jeze, ker če te imajo radi, te ne bodo jezili.