Iskanje samega sebe

Ja ampak tvoji bližni so tvoji bližnji zato, ker te sprejmejo takšno kot si

Če jih nekaj na tebi moti, tebe pa ne, je edini fer od njih da to sprejmejo. 

Ja želela sem povedati to, kar je izpostavila Orion (malo sem pozabila pogledat nazaj v temo ).
Jaz bi rada na sebi kar nekaj stvari spremenila, ampak ko začnem delat na tem, pa imam potem vedno občutek da to nisem jaz in da se na nek način pretvarjam in se delam drugačno, kot sem v resnici.

Če želiš sama nekaj spremeniti na sebi, potem te verjetno tista lastnost moti oz. bi jo rada izboljšala. Saj ljudje se celo življenje spreminjamo. Sigurno nisi več čisto ista oseba, kot si bila npr. pri 15-ih (nimaš istih navad, pogledov na svet,...), kljub temu pa so ti nekatere lastnosti ostale, zaradi katerih si ti še vedno ti.

Mogoče se ti tako zdi zato, ker je dejansko zelo težko spremeniti svoj način obnašanja ali razmišljanja. Ljudje imamo radi udobje in nek svoj način funkcioniranja in se težko pripravimo do tega, da začnemo neko svojo lastnost zavestno spreminjati, ker se nam zdi, da nam itak nič ne manjka, tako kot je.

Ja, res je 
Dokaz sem pa dobila včeraj. Ne morem si pomagat, da ne bi dajala nasvetov ljudem, ki mi jamrajo o svojih problemih (fant, prijatelji...). Ampak kot še vedno do sedaj, ti nasveti ne padejo na plodna tla, prvič ker so to neke moje rešitve, ki jih oni še (ali pa sploh) niso pripravljeni sprejet in drugič: sploh ne slišim dobro, kaj je v resnici problem v ozadju, tisto kar jih res moti.
No in tako me včeraj pelje fant domov, dobiva zopet klice svojih nadrejenih (=staršev) kdaj pride, zakaj ga še ni.... In po navadi bi jaz ''padla vn'', da zakaj to dovoli, kdaj bo odrastel, zakaj se pusti tako nadzorovati kot da je pet let star (ura je pač bila 11.15 zvečer v petek, videla se nisva že cel teden).
No, pa sem bila bitko sama  v sebi in bila čisto tiho. Poslušala ga, ko je začel jamrat o tem kako je slabo, grozno, brezveze.... Potem je pa čakal moj odziv, ampak ga ni dobil. Me je večkrat vprašal: kaj je narobe, zakaj nič ne rečem, če sem žalostna/jezna.... Pa sem rekla, da nisem nič od tega, samo da nimam nobenega odgovora.

In ker že par dni razmišlja o nadaljni usmeritvi na faksu, ima možnost neke prakse, ki pa je sicer v drugi smeri, kot si jo je on želel izbrati, tako da ni bil prepričan kaj naj stori....  No in prvič po več kot enem letu sem od njega slišala, da je rekel: no bom pa šel vprašat kaj je s tem, če dobiš to prakso te mogoče kasneje vzamejo tudi v službo (služba je pri njemu prvi pogoj, da se odseli).

Ker drugače, če bi jaz rekla kaj nazaj, bi se potem midva začela pregovarjat, da ga ne razumem, da ne vem kako je, naj se postavim v njegovo kožo. In ja, saj ima prav, ker ne vem kako je itd.
Tako da sem fokus prenesla nanj, ker mi je končno kapnilo, da ne morem reševati njegovih problemov, dokler on ne vidi, da problemi dejansko so. Vedno mi reče: sej se je veliko spremenilo (ker se več vidiva itd). Pa mislim da sem mu včeraj uspela vsaj malo razjasnit, da edini, ki se je spremenil je on, ker pač gre od doma. Njegovi ga še vedno skušajo nadzirat in komandirat enako kot 1 leto nazaj in niti pikico manj. Tako da mi je to dalo zagon, da bom malo manj svetovala in malo več poslušala. Ker potem vidi, da ni 'moja dolžnost' da iščem rešitve, ampak njegova.