Moji starši so takšni. Če se hočem pogovarjati o spolnosti, jih je sram in se sramežljivo nasmehnejo in če je le mogoče, menjajo temo pogovora. Tako, da sem večinoma o tem izvedela preko interneta, prijateljev, prijateljic,... od staršev pa skorajda nič. Ne zdi se mi prav, da jim to predstavlja tabu temo, ker vsi vemo, kako smo nastali in veliko boljše bi bilo, če bi mi določeno stvar povedali kot pa menjali temo. To sem jim večkrat tudi omenila, vendar ničesar dosegla.
Predvidevam, da tudi zaradi tega imam nekakšen strah pred spolnostjo in se še nisem spustila v spolne odnose (stara sem 21 let). Enostavno strah me je, da bi šlo nekaj narobe. Zato se tudi s težavo sprostim v intimnem odnosu, čeprav sama pri sebi vem, da je to nekaj normalnega. Vendar, če ti starši celo življenje dopovedujejo drugače, je zelo težko pozabiti na to - saj veste, kako so govorili, ko smo bili mlajši: "Poslušaj starše, oni vedo, imajo prav." Saj vse lepo in prav, vendar mi je žal, da jim predstavlja to tabu tema, saj namesto, da bi sama uživala v intimnih trenutnih z nekom, se tega poskušam izogibati. Slišati je kot, da krivim njih, vendar verjamem, da mi je zaradi njihovega odnosa do spolnosti veliko težje pri teh zadevah

































mislim, da ti ne boš imela težav z odpravo tega strahu 
Pomoje je bolje, da greš naprej od tega in je boljše, da se ne ukvarjaš s tem oz. z njima, ker ne boš spremenila stvari. Stavim, da sta mislila, da je zate tako najbolje in dvomim, da sta znala drugače, ker sta bila deležna enake "vzgoje" oz. pomanjkanja le-te. 

! Že to, da ti je vseeno, kaj si mislijo drugi je najboljše, kar lahko storiš. MeiMei, verjetno je drugače, ko si nekaj časa z nekom in potem "nadgradiš" odnos s spolnostjo in sta oba na začetku "kariere". Kasneje se ta čas zmanjša. S tem mislim na to, da s prvim partnerjem traja kar nekaj časa, da se spoznaš, da pridobiš določeno zaupanje, da se sprostiš itd. Pri naslednjem partnerju/partnerjih je ta čas bistveno krajši kot pri prvem. 
