Saska, mislim, da je prišlo do nesporazuma (sicer že pri Feministu oz. njegovem dojemanju te teme).
Kot prvo, nihče ni rekel, da piše same neumnosti, temveč je problem v pristopu (ne le na tej temi), ki IMHO za človeka, ki naj bi delal z ljudmi in to še na
takem področju, nekako ni najbolj ustrezen (pa niti ne grem v detajle).
Kot drugo,
nikoli in nikjer ni nihče trdil ali napisal, da je EFT nadomestilo za psihoterapijo ali celo zdravila, kadar gre za kakršnekoli globlje oz. resnejše težave ali celo bolezen - je pa lahko idealna rešitev za 'površinske' težave ali kot spremljajoča terapija. Pravzaprav, če boš še malo pogledala po tem forumu, s(m)o vsem, ki imajo kakšne resnejše težave, svetovali obisk psihologa in/ali psihoterapije in/ali psihiatra. Medtem ko je na tej temi govora o samih blagih težavah, ki jih (vsaj večinoma) lahko reši vsak sam.
Tretje, zanikanje
dejstva, da EFT v mnogih primerih in mnogim dejansko pomaga, se mi ne zdi v redu, sploh glede na to, koliko ljudem je pomagalo (tudi na tej temi) - ne glede na vzrok (če avtosugestija, pa avtosugestija - zakaj pa ne? Zato, če ima nekdo npr. neutemeljen strah pred vožnjo, še ni razloga, da bi šel k psihologu ali psihiatru, sploh, če mu 'alternativne' metode pomagajo. Pa naj gre za EFT ali karkoli drugega).
Poleg tega se z EFT ukvarjajo mnogi psihologi, samostojno in kot spremljevalno terapijo in dosegajo izjemne uspehe -
bistvo pa je, da
nekaj za nekoga deluje, mu pomaga, mar ne?

Meni se zdi logično, da pri 'manjših zadevah' najprej poskusiš z enostavnejšimi tehnikami, s katerimi si lahko pomagaš sam, ne pa da se pričakuje, da bo npr. nekdo, ki ima navado hitro vzkipeti ali se npr. iz neznanega razloga boji vožnje, takoj tekel k psihologu ali psihiatru. In to je bistvo te teme in v tej povezavi tudi EFT.
In nenazadnje, ko sem govorila s psihiatrom in psihologinjo, oba z lepim številom let prakse za sabo (z vsakim ločeno, seveda) glede določenih zadev, ki so me zanimale glede situacije, v kateri sem se znašla in vprašala glede EFT, avtogenega treninga in ostalih tehnik oz. kaj priporočata, sta mi oba odgovorila enako: "Kar
vam pomaga, kar
za vas deluje, to je bistvo."
Skratka, dejstvo je, da za vsako
malenkost in vsakdo ne potrebuje psihologa, psihoterapij ali psihiatrov in tako omalovaževanje vseh ostalih tehnik (samo)pomoči se mi nikakor ne zdi primerno. Toliko manj to pričakujem od ljudi, ki študirajo psihologijo, saj nekako pričakujem malce več 'odprtosti' in razumevanja in ne držanja teorije kot pijanec plota (morda ravno na podlagi svojih izkušenj s psihologinjami/psihiatrom - je pa res, da so imeli ti že malce več izkušenj za sabo, kar je, predvidevam, doprineslo k tej 'odprtosti').