Darovanje organov

Te zgodbe  so cista laz, to se (pri nas) niti slucajno ne dogaja, trenutno pa tudi kartica darovalca pri nas se nima nobene teze in ne prestavlja dovoljenja morebitnega dajalca za dovzem organov. To se ni zakonsko popolnoma doreceno (zaenkrat). Ce ste pozorno prebrali, se v takem primeru vprasa svojce mozgansko mrtvega potencialnega donorja in v kolikor ti ne nasprotujejo (torej ni treba, da izrazijo zeljo po tem, samo nasprotovati ne smejo), stece postopek dalje.

Takih ljudi (sorodnikov mozgansko mrtvih ljudi, ki se priblizno v roku dobre ure po sporoceni novici o mozganski smrti sorodnika, odlocijo za darovanje organov oz. temu ne nasprotujejo) je v Sloveniji 75 %. Samo cetrtina ljudi nasprotuje.

Za darovanje trdnih organov (ledvice, srce, jetra) so (v Sloveniji) ustrezni samo mozgansko mrtvi dajalci, ki pa jim srce se bije (ob pomoci med. aparatov). Mozgansko smrt ugotavljajo v dol. casovnem razmaku dvakrat, neodvisni zdravniki, dve razlicni komisiji, tako da tu ni moznosti kakih zlorab.

Je pa sam odvzem organov operacija kot vsaka druga, z dajalcem ravnajo enako dostojno in spostljivo kot bi z zivim bolnikom, truplo po odvzemu ni iznakazeno.

S tem (odlocitvijo za darovanje) lahko resite zivljenje (srce, jetra
(z enimi jetri lahko resite zivljenje vecim ljudem, ...), prihranite dvema clovekoma nadaljnjo dializno zdravljenje, jim podaljsate prezivetje (znantno),....

LP

poleg tega, da sm redna krvodajalka imava jaz in moj fant že vrsto let tole kartico o darovanju organov. nosiva jo pa vedno v denarnici zraven vozniškega dovoljenja (včasih se vprašam zakaj ravno zraven vozniške).

 meni se zdi blazno humano, da lahko nekomu pomagaš preživeti po tvoji smrti. itak je vseeno ali se spremeniš v kompost cel ali s kakšnim organom manj.

Jaz imam tudi v denarnici kartico DAROVALEC ORGANOV.

Verjamem, da bi lahko prišlo do kakšnih zlorab, tudi do kriminala, a o tem ne razmišljam. Še vedno sem nekako mnenja, da se vse to bolj dogaja v Ameriki, pri nas da smo pa vsi dobri ljudje, ki nikomur nočemo nič slabega....

Jaz sem bila do predlanskega leta prepričana, da je to v redu in da bom tudi jaz darovalec, sedaj pa nisem več. Problem je v obdobju, ko možgansko mrtev človek "čaka" na prejemnika. Če že imajo usposobljene ljudi, da se pogovorijo s svojci (v primeru, ki sem ga jaz zelo od blizu opazovala, so bili starši dveletne deklice, ki so se odločili, da pustijo oditi svoje malo dete, ker bi bile posledice preživetja, če bi sploh bilo, prehude) glede darovanja organov umrlega svojca, bi morali psihično poskrbeti za žive svojce v času, dokler ne pride do odvzema organov. V primeru, ki ga opisujem, so s starši zelo lepo postopali in so se jim maksimalno posvetili, dokler niso privolili v darovanje, ko pa se je začelo čakanje, pa ni bilo več nobenih informacij. Nekaj časa sta deklico hodila vsak dan gledat, nato sta se odločila, da ne bosta šla več in sta vsak dan telefonirala, kakšna je situacija. Skratka, nista vedela, kdaj bosta lahko pokopala svojega otroka. Namesto, da bi ju oni klicali in psihično podpirali v teh težkih časih, so ju puščali v nevednosti, razen, če sta onadva klicala. In to se je kar dolgo vleklo! In, ko se je zgodilo, ju sploh niso obvestili, kdaj so deklico odpeljali na žale. Spet sta bila onadva tista, ki sta klicala, kako je, pa so čisto mimogrede še povedali, da je na žalah in da sedaj pa lahko uredijo za pogreb. Ko se je to dogajalo, je mene skoraj pobralo od muk, ker mi je bila deklica zelo blizu, zdaj pa pomislite, kako je bilo mamici in očiju. Oskrbeli so ju z močnimi dozami pomirjeval in "droge", to pa je bilo vse po tistem, ko sta privolila v darovanje.

Tole moram komentirati, ker očitno ni jasno:

Če je človek možgansko mrtev, to pomeni, da ni nobene, absolutno NOBENE možnosti, da se bo kdaj zbudil, sam dihal, mignil s prstom, odprl oči, nič od tega! To pomeni, da je na PET scanu na mestu možganov (kaže prekrvitev - tok krvi) TEMA, črna barva in možgani praktično začenjajo razpadati. In ni vprašanje, da se svojci odločajo, ALI bodo takega bolnika odklopili z aparatur.

Tudi tega čakanja, ki ga opisuješ, Jerca, ni. Saj potemtakem bi lahko lepo čakali s takim možgansko mrtvim, počasi izbirali ustreznega prejemnika,...ne, žal se zelo mudi, ker je človek v takem stanju (možgansko mrtev) daleč od tega, da bi bil zdravstveno stabilen in zelo kmalu (v roku dneva ali dveh) umre (vsej pomoči aparatov navkljub). Mogoče pri tej konkretni deklici možganska smrt sploh ni bila ugotovljena, ampak je šlo za druge etične vzroke prenehanja zdravljenja (poškodbe, nezdružljive z življenjem, ipd.). Tudi v Sloveniji organov (parenhimskih) otrok do 7. leta starost ne presajamo, vsaj ledvic gotovo ne.

S svojci se pogovorijo zdravniki, najprej lečeči zdravnik, ki jim sporoči novico o možganski smrti (ki jo ugotavljajo dvakrat zapored, z vsaj 12 urami vmes, dve neodvisni ekipi 3 zdravnikov različnih specialnosti, s preiskavami, EEG-jem, zgoraj omenjenim PET scanom), največ uro kasneje pa običajno transplantacijski koordinator (oboji naj bi bili za take pogovore ustrezno usposobljeni, kolikor si sploh lahko), časa za odločitev imajo svojci do 1 ure (nič več). Odvzem organov sledi v nekaj urah, največ 24, vsekakor pa ne gre za dneve in dneve.

 Kaj se je točno dogajalo s stališča stroke (jaz sem v začetku napisala "možgansko mrtev" - izrazila sem se čisto nestrokovno in hipotetično), kar v tem primeru ni tisto bistvo, ki je mene šokiralo. Staršev nismo spraševali čisto v detajle, kar je tudi razumljivo in konec koncev sedaj nepomembno.  Kar je pomembno, je to, da se je zadeva prav zares tako dolgo vlekla in na tak način, kot sem ga opisala. Ker sem blizu tem ljudem, sem spremljala zadevo in dejstvo je, da sta deklico nekaj dni obiskovala že po tistem, ko sta pristala na  presaditev, potem sta se odločila, da je ne bosta več in potem se je začela večdnevna tortura, ko so ju puščali, da sta morala sama vsak dan telefonariti in spraševati, namesto, da bi ju oni seznanjali in se jima posvečali. In ne dvomim, da je to, kar si napisala točno, razsvetlila si me v tem, da je bila deklica ves čas živa in so čakali prejemnika. Oče deklice me je vsak dan klical po tistem, ko sta z mamico klicala v bolnišnico in je povedal, da so odgovorili, da še čakajo na presaditev. In zadnji dan je bila v tistem času, ko sta klicala, že na žalah. Nihče ju ni poklical, da bi jima to povedal. So imena, so priimki in so datumi, vse to obstaja in zares se je dogajalo in tukaj se pojavlja vprašanje etike, ne stroke, kar sem hotela v prvem postu poudariti.

Ojoj, to so pa že hude debate sedaj....

Kot sem že enkrat omenila, je zdravstvo pri nas v Sloveniji popolnoma na nuli - kar se tiče strokovnosti in etike, pa nobenega razumevanja ni.

Moj ati je imel pred tremi leti infarkt. V bolnišnici so ugotovili, da ima 83% uničene žile in na podlagi tega, da je bil star že nekaj čez petdeset, se jim sploh ni zdelo vredno opravit operacije! Dobesedno poslali so ga domov UMRET!

Mi se seveda nismo dali in smo mu (preko zvez seveda in s pomočjo kuvert) nekako uspeli uredit operacijo v kliničnem centru.

Sicer ga že dolgo ne bi bilo več med nami.

žalostno.

Mislim, da sploh ne gre za to, da bi operacija pomenila preveliko tveganje, pač pa se jim ne ZDI VEČ VREDNO ČLOVEKA OPERIRAT, ker je že itak toliko star, da nima več veliko pred sabo - PO NJIHOVEM MNENJU,  sčimer se JAZ NE STRINJAM IN SE TUDI NIKOLI NE BOM!

Samo čakajo, da jim bodo ljudje plačali, nič drugega.

Irena, operacija pri nekom (tudi, če je star 20 let), ki ima prehodnost koronark pod določenim odstotkom, je zelo tvegana, in pri določeni številki se razmerje obetov prevesi v korist "neoperiranja" - verjetnost za preživetje je večja, če se človeka ne operira. Ne vem, za kaj je šlo v konkretnem primeru in mislim, da ni tu mesto, da o tem razpravljamo, ampak vsaj srčnožilna kirurgija je pri nas še razmeroma človeška. Vprašaj se, kako je človeku, ki ima raka, bi mu neka kemoterapija dejansko podaljšala življenje, ne bi ga ozdravila, ampak mu povedo, da imajo denarja za te namene samo toliko in toliko, in da pač to kemoterapijo dobijo tisti, ki imajo najboljše izglede. In tu ne gre za zneske (cena teh zdravil), ki bi si jih tudi bogati lahko mimogrede privoščili.

Jerca, glede tega primera mi pa res ni jasno, kaj se je dogajalo - etična komisija pri nas ne dopušča darovanja organov živih dajalcev (kar je ta punčka očitno bila), le izjemoma pri sorodniških živih dajalcih in če je človek že 5 let na kadavrski čakalni listi in neuspešno čaka na organ (kar se redko zgodi). Tu je zakonodaja zelo stroga in se res izjemno redko zgodi kaj takega (zadnja leta ni bilo nobene sorodniške žive presaditve, sploh nobene, kaj šele nesorodniške).

Tudi glede samega trupla, kako se z njim ravna, koga se obvešča, kdo ima dostop ipd., obstajajo zelo natančna pravila in nič ni prepuščeno naključju. Ne morem verjeti, da se je kaj takega dogajalo, če je to res, bi skoraj morali ukrepati (kolikor si sposoben, ali pa kakemu odvetniku prepustiti reševanje zadeve, namreč gre za pomembna vprašanja).

Do zdaj še nikoli nisem slišala za kaj podobnega, zakonodaja je dokaj poenotena z Evropsko, smo članica Eurotransplanta in si kakih takih grobih in velikih napak kot tudi manjših enostavno ne moremo privoščiti.