Neleja, vem kakšno je življenje, ko odraščaš brez enega starša, hkrati pa moraš gledati, kako neznanec pride v tvoje življenje nepovabljen, nezaželen. Vem, kako hudo ti je, sama sem bila namreč na istem.
Ravno danes je minilo 9 let, odkar naju je moj oče zapustil...zaradi druge ženske, s katero je imel razmerje 8 let (od mojega drugega leta). Od takrat se ubadam z dvema različnima familijama, z dvema načinoma življenja...in priznam, da mi na trenutke ni bilo lahko.
Tvoja mama je na žalost dovolj stara, da se odloča sama. Ampak nekaj si zapomni...ti si tudi! Iz tvojega pisanja vidim, da je tvoje razmišljanje veliko bolj zrelo in odraslo..in čestitam ti, da znaš razmišljati tudi o prihodnosti, o čemer tvoja mama očitno nima pojma.
Ne želim ti reči, naredi to ali tisto...želim ti samo položiti na srce eno stvar: družina je nekaj najpomembnejša kar imaš v življenju. Večno jo boš imela, čeprav boš morda v takih trenutkih, kot je zdaj, mislila, da jo izgubljaš. Tvoja mama bo večno tvoja, neglede na to, koliko otrok bo še imela in s kom bo živela... Vse kar bo naredila v prihodnje, bo plod njene odločitve in (upam) tehtnega premisleka..in tudi posledice bo nosila sama.
Poskušaj se pogovoriti z njo. Ne odkorakaj stran, morda ti bo nekoč žal. Na miren način ji skušaj povedati to, kar misliš...in ji razloži, da tvoja čustva ne prihajao iz ljubusumnosti do njenega novega dragega, ali do (morda) bodočega otroka...pač pa iz čisto tehtnih razlogov, kot so denar, čas, starost ipd.
Draga Neleja, želim ti, da bi se ti vse uredilo in da ti bo Božiček prinesel veliko poguma in notranje moči! Srečno!
