Pozdravljene.
Ne vem če ta tema sploh spada sem, ampak resnično rabim nasvet.
V naši hiši živim s starši, bratom in omo, ki je mamina mama. Ta
namgreni življenje non-stop. Ker NIKOLI ne gre nikamor (razen pred
hišo)in ne zato, ker bi bila invalid (zato ker je zelo močna in misli
da se bodo vsi norčevali iz nje) se raje spravlja na nas. Zdaj je že
natisti točki, ko je na stopnji otroka... Če kaj ni po njenem, se
začnejokati in loputa z vrati. Lahko bi rekla da je "šef" v naši hiši.
Mamajo mora prenašati, ker ji ne upa nič rečti in se boji njenih
izpadov,oči pa tudi ne reče kaj zraven, čeprav ve kako je. Ko se z mamo
kajpogovarjam, kar ona začne vmes mami razlagati o neki čisto
drugistvari. Vsi ji strežemo, moramo narediti to, kar ona reče, če ne
smo ženajslabši. Ko mama pride iz službe, že posluša vse čenče, ki se
jih spomni in toži, če kdorkoli ni naredil kar je ona rekla.
Saj, marsikdo bi rekel naj ji povemo svoje, ali pa je sploh
neposlušati, vendar, vam povem, to sploh ni tako lahko. Skoz govori,
čeji kdo pride na obisk, kako grdo delamo mi z njo in ji nočemo
ničpovedati (ona vedno hoče vedeti npr. kdo je klical, zakaj je
klical...in v vse se "vtakne"). Mislim... Kaj jo pa briga

Zdaj sta starša šla za nekaj dni na potovanje, ko se pa vrneta, mamo
žečaka podrobno poročilo, kako je bila ona uboga. Mislim.. Kot da pa
minimamo svojega življenja

Pa saj ne bi rekla kaj, če bi bilo vse res, ampak ona iz muhe
naredislona... Z njo delamo kot v rokavicah. A si kdo sploh lahko
predstavljakako je, če se stara ženska začne samopomilovalno
jokati, ker pačne ve, npr. kam je brat šel?
Od vsega se mi najbolj smili mama, ki jo mora še najbolj
prenašati...Halo... zrela ženska, ki še vedno nima svojega življenja...

