Zavajajoče pozitivno razmišljanje

Hej, danes sem na planetu lepote prebrala tale super članek.

Tudi pri nas je vse bolj popularno takšno razmišljanje, posebej velik hit vemo, da je knjiga Skrivnost. Ali same ostajate na realnih tleh z dobro voljo ali se poskušate ravnati po kakšnem zakonu privlačnosti, pozitvinem mišljenju, ...

Jaz sem preletela knjigo Skrivnost, gledala film in seveda ven potegnila kar se mi je zdelo ok. Sprva mi je bil v bistvu super, potem sem pa nekak začela dvomiti in razmišljati. In zdaj še bolj. Vidim komercialo in zavajanje množic. Predvsem mi ni bilo jasno, če je ok, da na svoja negativna čustva kar pozabim oz. jih ignoriram in jih nadomestim s pozitvinimi, ki pa so potem verjetno le lažna oz. prisiljena.

Ok, jaz sem na realnih tleh, pa ve? Sama ima dve znanki, ki zelo ustrezata temu, kar opisuje članek.

Aja, pa vse pohvale za članek. Super je.

Končno - pa upam, da jih bo čimveč prebralo ta članek. Pred časom sem imela okrog sebe "pozitivce", ki so mi tudi v hudih preizkušnjah svetovali, da moram razmišljat pozitivno in med vrsticami praktično rekli, da sem sama kriva za to, kar se je zgodilo, obenem pa kot tolažbo spet ponudili 24/7 pozitivnega razmišljanja, češ da s tem privlačiš dobre stvari. Sem za realno razmišljanje, ki je nagnjeno na pozitivno stran, sem pa absolutno proti vsakršnemu pozitivizmu brez kančka zdrave pameti.

Nekatere že veste kako je moje mišljenje za druge pa na kratko.

Že precej dolgo opažam trend pozitivnosti in kako kul je biti pozitiven in vesel. Zame je to laganje samemu sebi. Sama sem precej pozitivna in vesela oseba. Velikokrat se hecam, da mi je lažje, pa tudi črni humor mi je blizu in smejanje na lastni račun. Pa sem se kljub vsemu dostikrat vprašala ali sem res tako negativna oseba, zagrenjena, jambrajoča. Ali je res s tem, ko se fino razjezim, uporabim sočne besede kaj narobe. Pa sem (k sreči) ugotovila da ne.

Nihče, res nihče me ne bo prepričal da je vse za nekaj dobro. Lepo prosim, kakšen bedast rek. In nasmeh na ustnicah za vsako ceno, pa pozdravljanje ljudi kar tako tja v en dan, za lepši dan. Ma če me nekdo razjezi mu bom to tudi povedala in se zlajala, ga napiz****, ne pa mislila na to kako je vse za nekaj dobro, se nasmejala in šla naprej, pozdravljala vse z nasmehom na ustnicah (kot da bi skadila 3 kile nečesa). Zanjič me je naš zdravstveni sistem pošteno razkuril. In kaj naj bi rekla/si mislila: "Oh joj, lahko bi bilo še slabše, lahko sploh ne bi imela možnosti, da me zdravnik pregleda. Lahko sem srečna da živim v tako razviti državi".  Meni to prav nič ne pomaga. Meni je pomagalo, da sem bila kritična do tega problema, da sem se pošteno razjezila in pojambrala ljudem okoli sebe. Kljub temu, da vem, da tu ne morem kaj dosti storiti, mi pozitivno razmišljanje ne bi prav nič pomagalo, kvečjemu škodilo. In pretirana pozitivnost se mi zdi škodljiva tudi s tega vidika, da ne zaznavamo resnosti problema (kaj je za nekoga resno ali ne je seveda relativno) in ga potem, jasno, tudi ne rešujemo in ne izboljšamo situacije.

In seveda podzavestno (verjamem, da s časoma že podzavestno na vsako stvar odreagiraš pozitivno, če se prepričuješ kako zelo dobro je to) potlačenje besa in slabe volje. In dvomim, da je to dobro. To pretirano pozitivno razmišljanje tudi dvomim, da doprimore k reševanju problemov. Tudi če je človek realen (in ne razmišlja za vsako figo pozitivno) lahko reši probleme. Dostikrat slišimo, da samo jambramo, da moramo sami poskrbeti da se bo problem rešil, da smo zamorjeni, negativni... Ah ja. Če o problemu govorimo, se jezimo, jambramo, še ne pomeni, da problemov ne rešujemo in da mislimo, da se bodo rešili sami.

Me zanima, če ti judje, ki zagovarjajo takšno pozitivno razmišljanje v vsakem primeru ločijo kdaj s pozitivnim razmišljanjem in veseljem prikrivajo težke dogodke, težave in kdaj so resnično veseli?! To je dolgočasno življenje, da imaš ves čas nasmeh na ustnicah. 

Ta trend me izjemno žalosti. Ljudi dela dolgočasne in enolične. Ampak to je samo delček  razmišljam. Jaz nikomur ne vsiljujem svojega mnenja. Tudi ljudje, ki tako zelo pozitivno razmišljajo me ne motijo...dokler nisem izzvana z njihove strani (to sem pa dostikrat).

Kadar sem žalostna, se zjočem pod tušem in kadar sem jezna, preklinjam z vsemi možnimi balkanskimi in angleškimi kletvicami. Zato pa sem večino ostalega časa vesela in nasmejana, ker negativna čustva odplaknem proč. Think pink filozofija je za moje pojme dobra tržna niša, s katero služijo psihologi in kvazipsihologi, ljudje pa padajo na take knjige zgolj zato, ker so religije že malo v zatonu, ljudje pa očitno rabijo oz. rabimo določene iracionalne motivacije.

Že z vidika tega, da Slovenci sploh nimamo tapravih sočnih kletvic, se kaže to, da je tudi naša kultura taka, da je treba stvari  zadrževati v sebi. Zaradi tega pa toliko samomorov in alkoholizma.

jaz pojmujem pozitivno razmišljanje na ta način: npr me čaka naporem sestanek z napornim sestankovalcem. če bom razmišljala tako: oh, groza, zdajle pa pride tainta, joj, kako bo težil, kakšen zoprn človek... itd, potem ni dosti šans, da bo šlo lepo skozi. če pa bom razmišljala: ta človek je zelo prijetna oseba, super se bomo razumeli.. potem bo verjetno tudi rezultat boljši.
skratka, za moje pojme je pozitivna naravnanost prava stvar (če ti uspeva) za katero se je vredno truditi. jasno pa je, da je ne gre aplicirat na vsa področja.
negativna naravnanost je večji problem. s emi zdi, da nekateri prav uživajo v šimfanju in povsod iščejo napake in slabe strani. so osebe, ki konstantno samo nergajo. no, tudi takšne je treba jemat z vesele plati in se vsaj nasmejat na njihov račun

Mene pa precej žalosti ton, v katerem je bil članek napisan in ne morem si pomagati, da ne bi podala svojega mnenja. Res, zelo negativno sem presenečena nad pisanjem, ker se mi zdi, da ne spada v kontekst PL, kjer se drugačne poglede sprejema in ne obsoja. Nekako sumim, da ima avtor članka slabo osebno izkušnjo na tem področju. Jaz definitivno spadam natanko med opisane ljudi, ki mislijo zelo pozitivno, še najbolj pa verjamem, da se da iz slabih stvari marsikaj naučiti in še bolj ceniti lepe, ki pridejo za tem. Ne fantaziram o nemogočem, ampak upam na najboljše v uresničljivih situacijah. Zaradi mene lahko psihologi napovejo, da me bo zaradu tega čez 10 let konec, ampak tovrstne raziskave se mi zdijo še večji larifari, ker je celotno posameznikovo življenje, navade, izkušnje, ipd. nemogoče zajeti in objektivno oceniti, kaj je za nekoga najbolje. Pa ne mislite, da živim življenje kot iz pravljice, ker sem pogosto pod hudim stresom ali pa mi gre kdaj res vse narobe, ampak mogoče bi se temu lahko reklo karma, jaz pravim ravnovesje dobrega in slabega. Nikomur se ne dogaja samo slabo ali samo dobro, ljudje preprosto ne znajo določenih stvari oceniti kot dobrih in se na koncu samo smilijo sami sebi. neprimerljivo spremembo v odnosu ljudi do sebe in drugih ves čas. Slovenija je poden od podna v medosebnih odnosih v primerjavi s situacijo tukaj in prav vem, kako se bom zgrozila nad razliko, ko pridem nazaj. Ljudje, na katere se obrneš, se ti dejansko posvetijo z nasmehom na obrazu, odgovarjajo v prijetnem, toplem tonu in verjemite, da so take izkušnje res zelo dobrodošle. Ker nenazadnje nas najpogosteje razjezijo ravno take neumne malenkosti kot so nesramni uslužbenci/prodajalke/kdorkoli v vsakdanjem življenju, gužva v prometu, če nekaj ne gre, kot smo si zamislili... Skratka, verjemite mi, neverjetno lepo je biti tukaj med takimi, pozitivnimi, zelo odprtimi ljudmi. In ne, to ne pomeni nasmeha na obrazu 24/7, prosim no, ne s takimi primeri strašit, ker veste, da ne obstajajo oz. so ekstremni in torej v splošnem nepomembni. Aja, pa kje je korelacija med think pink principom in napihnjenostjo in samohvalo? Napihnjenost je ponavadi maska za negotovost, ne pa odsev resničnega pozitivnega razmišljanja.

Treba je ločiti med ekstremisti in ljudmi z zdravo, razumno dobro voljo. Članek govori bolj o ekstremu npr. da ljudje zavrnejo zdravljenje bolezni z medicino, ker verjamejo, da jih bo pozdravilo zgolj pozitivno razmišljanje.

Imam 2 znanki, ki vsakič, ko se srečamo rečeta, da sta super. Ok, vase lepo in prav, ampak zven besede super, ki jo izdavita še zdeleč ne zveni iskreno, ampak naučeno. In ker vem v kakšnih krogih se gibljeta in kaj bereta in kako nakladata o tem, vem da to ni iskreno. In vedno dobim ``lekcijo´´ ker jaz rečem, da sem samo dobro. Ah, ... oprani možgani.

Jaz verjamem v dobro voljo in nasmeh, ampak vseeno imamo pravico do slabe volje, žalosti, jeze, ... to so čustva in njihov namen je, da se jih občuti in razume, potem pa se jih začne na zdrav, premišljajoč način reševati.

The Secret je poleg del Da Vinci Code in Harry Potter največja literarna sramota tega desetletja. MHO.

Pravzaprav delam Potterju krivico.

Pa še en post bolj v sklopu teme (edit pač ne dela). Ne samo pozitivno razmišljanje, celotna new age/self-help/cheap psychology kultura se mi zdi ne samo prezira vredna, ampak škodljiva. Srce me zaboli, ko stopim v knjigarno, police pa so polne best seller priročnikov v stilu "10 korakov do boljšega (vstavi sam)." Kurja polt se mi dela, ko na moje police z leposlovnimi deli letijo komentarji "A za pravljice imaš čas, za kaj poučnega prebrat pa ne?" Želodec se mi dvigne, ko slišim izraze ala pozitivno razmišljanje, duhovna higiena itd. Tako čtivo zame ni poučno, ampak škodljivo. Škodljivost variira lestvici od potuhe, neprevzemanja odgovornosti do pranja možganov. 

Lubenica, zdaj ne vem točno. Če se moj post razume tako kot da vsakega drugega na cesti nahrulim ker mi gre nekaj narobe in sem slabe volje, to ni moje mišljenje in tega niti ne počnem. Menim, da to moderno pozitivno razmišljanje samo na videz pripomore k boljšim medsebojnim odnosom med ljudmi.  Jaz sem tudi brez tega pretiranega pozitivnega razmišljanja čisto prijazna in ustrežljiva itd. Ne pa ves čas in ne do tistih ki si tega ne zaslužijo (če me nekdo razkuri ziher ne bom prijazna in pozitivna do njega).

In opažam, da nasmeh na ustnicah večino časa ni nobeno pretiravanje. Govorim kako se ljudje obnašajo v javnosti, zasebno tako ne moremo vedeti ali se nonstop smehljajo ali jočejo ali kaj.

Mnjah, kot sem že rekla. Bolj kritično, ne vedno prijazno, nasmejano, pozitivno razmišljanje je dostikrat takoj označeno za negativno, osorno, nagnjeno k samomorom (oh ja tudi to)...itd.
Pa kaj, jaz pri sebi vem, da ni tako (zdaj, pred časom, pa bi bila res zamorjena zaradi komentarjev drugih o večjem pozitivnem pogledu na stvari).

In podpis pod Kiely.