Moram reči, da sem zelo pozitivno presenečena nad odzivi na članek. Glede na dandanašnjo obsesijo s tem prisiljenim pozitivnem razmišljanjem, sem bila prepričana, da bo večina ogorčena. Pa me veseli, da nisem edina in da so/ste še ljudje, ki razmišljate s svojo glavo in si ne pustite oprati možganov z vsako ameriško bedarijo (ki ima zagotovo svoje razloge in koristi za vse to, ampak večinoma ne za te, ki jih bodo upoštevali!).
Lubenica in madeira, žal mi je, da/če sta članek razumeli, kot sta pač ga – hkrati pa me veseli, da (še?) nimata tovrstnih izkušenj. Kot pa lahko vidita po odzivih na članek v tej temi in v komentarjih na članek, nas ni malo takih, ki jih imamo.
Članek je napisan za vse, ki so se kot izjeme (v smislu črnih ovc!) v množici prisiljeno pozitivno razmišljajočih, ki svoja negativna čustva vsak dan znova veselo pometajo pod preprogo – ups, pardon – jih veselo prikrivajo za prisiljenim nasmehom, sprašujejo, če so še normalni; za vse, ki se jim ne zdi prav, da ti nihče več ne prisluhne, ko kaj pojamraš, kaj šele, da bi ti pokazal malo razumevanja in sočutja ali pa ti vsaj prikimal, ampak ti začne s praznimi floskulami o tem, kako je treba biti v vsakem primeru in za vsako ceno pozitiven; za vse, ki se jim ne zdi normalno (pa karkoli naj bi normalno že bilo), da ti v hudih, težkih trenutkih med vrsticami povedo, da si pravzaprav sam kriv, ker (najbrž) nisi dovolj pozitivno razmišljal (pa naj si gre za kakšno dedno bolezen, izgubo zaposlitve, vlom v avto ali tako banalno stvar kot je jamranje nad slabim vremenom). In nenavsezadnje za vse, ki v tem vidijo (prikrit) poskus pranja možganov, od česar bodo imeli korist vsi drugi razen 'pozitivčkov'.
Jasno, da napisano ne velja za vse in za vsak primer – je tudi jasno napisano, da ne govorimo o optimizmu, upanju, ampak o prisiljenem pozitivnem razmišljanju, ko je to najmanj na mestu, ki prikriva prava čustva, ki bodo kdo ve kdaj in kdo ve kako izbruhnila.
Torej, ponovno: sem zelo za realen in optimističen pogled na življenje – nikakor pa nisem za vsiljevanje pozitivnega razmišljanja, kakršno je zadnje čase v trendu.
Meni nič ne pomaga, če se skušam, ko sem total besna/žalostna zaradi kakšne svinjarije, nasmehniti in si reči "saj je zagotovo tudi to za nekaj dobro". Ne - pomaga mi, da dam jezo/žalost ven, zakolnem, nekam brcnem ali udarim/se zjočem. In potem skušam najti rešitev oz. če gre za zadevo, kjer rešitve ni, skušam vsaj ne razmišljati o tem (namreč, škoda izgubljati energijo za stvari, ki jih ne moreš spremeniti). Ampak to velja zame - če drugim ustreza, da si v takih trenutkih nadenejo prisilen nasmeh in si rečejo, "ah, saj bo še vse ql", čeprav v njih divja bes ali joče srce - naj seveda delajo tako. Kar pri komu deluje.

Sahara je napisal/aKadar sem žalostna, se zjočem pod tušem in kadar sem jezna, preklinjam z vsemi možnimi balkanskimi in angleškimi kletvicami. Zato pa sem večino ostalega časa vesela in nasmejana, ker negativna čustva odplaknem proč. Think pink filozofija je za moje pojme dobra tržna niša, s katero služijo psihologi in kvazipsihologi, ljudje pa padajo na take knjige zgolj zato, ker so religije že malo v zatonu, ljudje pa očitno rabijo oz. rabimo določene iracionalne motivacije.
Že z vidika tega, da Slovenci sploh nimamo tapravih sočnih kletvic, se kaže to, da je tudi naša kultura taka, da je treba stvari zadrževati v sebi. Zaradi tega pa toliko samomorov in alkoholizma.
Podpis (pa tudi pod večino ostalih s tovrstnimi izkušnjami).
Pa še to: kar se tiče karakterja povprečnega Slovenca in odnosov v slo se lahko samo podpišem. Ne vem pa, kako ste lahko to povezale s prisiljenim (torej
nepristnim) pozitivnim razmišljanjem. Namreč, na eni strani govorite, kako so odnosi in ljudje zunaj bolj topli in pristni (kar se strinjam), na drugi strani pa je tu govora o nepristnosti, navidezni, prisiljeni toplini in pozitivnem razmišljanju.

Sama raje vidim, da me nekdo iskreno neprijazno pogleda, ker je pač slabe volje, kot da se mi prisiljeno prijazno smehlja, ko bom obrnila hrbet pa dobim spako plus zahrbtno opravljanje ob prvi možni priložnosti.