Zavajajoče pozitivno razmišljanje

Kot pri čisto vsaki stvari je treba stvari jemati po pameti, nobena skrajnost ni dobra, sploh pa če govorimo o življenjskih tragedijah in hudih težavah je jasno, da se tovrstni pristopi ne obnesejo ampak so lahko celo škodljivi.

Pri večini  težav v tej temi:

Kaj vam je pokvarilo dan?

pa morda nekaj v smislu "think pink" ne bi škodilo, gre za splošno življenjsko naravnanost, da ti neumnosti ne pokvarijo dneva in te ne spravljajo v slabo voljo, včasih sem prav presenečena kaj nekaterim puncam pokvari dan.

Lubenica, Himawri, se strinjam z vama glede medosebnih odnosov v Sloveniji in v tujini, ampak v tujini to (nasmeški, pozdravljanje, small talk ipd.) ni stvar pretiranega pozitivnega razmišljanja in neke prisile, ampak je to "tam" normalno. Tu je govora o pretiravanju in če niti pod razno nisi tak človek, da bi se nasmehnil prodajalki, ko greš po kruh, pa se siliš početi nekaj, kar načeloma ne počneš - in to delaš zato, ker misliš, da boš s tem pritegnil še več dobrih stvari in se ti slabe ne bodo dogajale. In kaj, ko se ti slabe stvari zgodijo? Boš mislil, da si ti kriv, da nisi dovolj goreče delil nasmeške, da si mogoče prejšnjo nedeljo ne bi smel dovoliti biti žalosten, ker se je nekaj slabega zgodilo pa si s tem pritegnil še več slabih stvari? To je problem, to pretiravanje.  

Tikka, se strinjam, "think pink" pride prav v nekih manj resnih, manj pomembnih stvareh, v hudih preizkušnjah pa sigurno da ne. Takrat ohraniš pozitivnost, kolikor se le da, ne preleviš se pa v gorečega in fanatičnega pozitivca z željo, da ti vse slabe stvari odnese stran kot s čarobno paličico.

Dopade se mi ameriška humoristična serija My Name is Earl, ki je posneta po nekem takem principu. 

Menim, da pretiravanje ni dobro v nobeni stvari...

Popiram pozitivo, podpiram optimizem...v meni normale. FIno je, da se že zjutraj odločiš, da boš imel lep dan, fino je, da se nasmehneš prodajalki, natakarju...fino je, da se poveseliš, ko posije sonce po parih dneh dežja.
Prav tako pa je fino, da se razjeziš, ko je prodajalka nesramne do tebe, da si tečen, ko je slabo vreme ti si pa pozabil doma dežnik...itd.

Skratka...tako kot pravijo polovico zdravja je smeh...druga polovica je pa jok

Treba je dati ven tudi težave, da se ne kopičijo v tebi, ker je za moje pojme kopičenje i tlačenje negativnosti vase slabše, kot če VES čas razmišljaš pozitivno in se smejiš (v notranjosti pa ”goriš”)

za moje pojme je pozitivno razmišljanje pozitivno RAZMIŠLJANJE. se pravi, da ne gre za to, da si navzven pozitiven in navznoter tlačiš jezo, ker potem bi bilo pozitivno govorjenje in ne razmišljanje
torej gre po moje za to, da navznoter razmišljaš pozitivno

Ne predstavljam si uporabe pozitivnega RAZMIŠLJANJA v težkih trenutkih življenja. Ja, za nazaj mogoče lahko razmišljaš pozitivno, takrat v tistem trenutku pa...

Pa še nekaj...na živce mi gre, če malo pojamram kako je mrzlo zunaj ali kako podobno banalnost, da mi ”pozitivci” začnejo nabijat, da moram uživat v trenutku, uživat v jeseni itd. Kaj pa bo, ko bo še bolj mrzlo? Ma dej no...kdaj pa kdaj pa tud paše pojamrat, da me zebe ali pa da mi kaj drugega ne paše...a ne?

Totalno in kompletno se podpišem pod tole. Pač sovražim mraz in ga težko prenašam, res ne rabim potem nekoga, da mi govori, naj uživam

Moram reči, da sem zelo pozitivno presenečena nad odzivi na članek. Glede na dandanašnjo obsesijo s tem prisiljenim pozitivnem razmišljanjem, sem bila prepričana, da bo večina ogorčena. Pa me veseli, da nisem edina in da so/ste še ljudje, ki razmišljate s svojo glavo in si ne pustite oprati možganov z vsako ameriško bedarijo (ki ima zagotovo svoje razloge in koristi za vse to, ampak večinoma ne za te, ki jih bodo upoštevali!).

Lubenica in madeira, žal mi je, da/če sta članek razumeli, kot sta pač ga – hkrati pa me veseli, da (še?) nimata tovrstnih izkušenj. Kot pa lahko vidita po odzivih na članek v tej temi in v komentarjih na članek, nas ni malo takih, ki jih imamo.

Članek je napisan za vse, ki so se kot izjeme (v smislu črnih ovc!) v množici prisiljeno pozitivno razmišljajočih, ki svoja negativna čustva vsak dan znova veselo pometajo pod preprogo – ups, pardon – jih veselo prikrivajo za prisiljenim nasmehom, sprašujejo, če so še normalni; za vse, ki se jim ne zdi prav, da ti nihče več ne prisluhne, ko kaj pojamraš, kaj šele, da bi ti pokazal malo razumevanja in sočutja ali pa ti vsaj prikimal, ampak ti začne s praznimi floskulami o tem, kako je treba biti v vsakem primeru in za vsako ceno pozitiven; za vse, ki se jim ne zdi normalno (pa karkoli naj bi normalno že bilo), da ti v hudih, težkih trenutkih med vrsticami povedo, da si pravzaprav sam kriv, ker (najbrž) nisi dovolj pozitivno razmišljal (pa naj si gre za kakšno dedno bolezen, izgubo zaposlitve, vlom v avto ali tako banalno stvar kot je jamranje nad slabim vremenom). In nenavsezadnje za vse, ki v tem vidijo (prikrit) poskus pranja možganov, od česar bodo imeli korist vsi drugi razen 'pozitivčkov'.

Jasno, da napisano ne velja za vse in za vsak primer – je tudi jasno napisano, da ne govorimo o optimizmu, upanju, ampak o prisiljenem pozitivnem razmišljanju, ko je to najmanj na mestu, ki prikriva prava čustva, ki bodo kdo ve kdaj in kdo ve kako izbruhnila.
Torej, ponovno: sem zelo za realen in optimističen pogled na življenje – nikakor pa nisem za vsiljevanje pozitivnega razmišljanja, kakršno je zadnje čase v trendu.

Meni nič ne pomaga, če se skušam, ko sem total besna/žalostna zaradi kakšne svinjarije, nasmehniti in si reči "saj je zagotovo tudi to za nekaj dobro". Ne - pomaga mi, da dam jezo/žalost ven, zakolnem, nekam brcnem ali udarim/se zjočem. In potem skušam najti rešitev oz. če gre za zadevo, kjer rešitve ni, skušam vsaj ne razmišljati o tem (namreč, škoda izgubljati energijo za stvari, ki jih ne moreš spremeniti). Ampak to velja zame - če drugim ustreza, da si v takih trenutkih nadenejo prisilen nasmeh in si rečejo, "ah, saj bo še vse ql", čeprav v njih divja bes ali joče srce - naj seveda delajo tako. Kar pri komu deluje.


Podpis (pa tudi pod večino ostalih s tovrstnimi izkušnjami).

Pa še to: kar se tiče karakterja povprečnega Slovenca in odnosov v slo se lahko samo podpišem. Ne vem pa, kako ste lahko to povezale s prisiljenim (torej nepristnim) pozitivnim razmišljanjem. Namreč, na eni strani govorite, kako so odnosi in ljudje zunaj bolj topli in pristni (kar se strinjam), na drugi strani pa je tu govora o nepristnosti, navidezni, prisiljeni toplini in pozitivnem razmišljanju. Sama raje vidim, da me nekdo iskreno neprijazno pogleda, ker je pač slabe volje, kot da se mi prisiljeno prijazno smehlja, ko bom obrnila hrbet pa dobim spako plus zahrbtno opravljanje ob prvi možni priložnosti.

sydney, jaz sem že na prejšnji strani pisala, kako dojemam pozitivno razmišljanje in kje pomaga. mislim, da se vse strinjamo, da v določenih težkih življenjskih situacijah človek ne more ravno bit dobre volje in pozitiven
sama osebno sicer ne poznam nobenega opisanega narejenega pozitivca.

Že sredi dneva (namesto da bi kuhala) sem napisala post, v katerem sem utemeljeno udrihala čez newagevsko razmišljanje, pa se mi je sam od sebe zbrisal. Skrivnost! Tako da zdaj ne upam nič preveč šimfati, da se mi ne zgodi še kaj. Moram pa pripomniti:
Paisley, tako negativnega razmišljanja pa še ne! Da Vincijeva šifra je res mukotrpno branje, ampak ob Harryju Potterju sem se pa zelo kratkočasila. Krc krc krc!
Sem ZA pozitivno razmišljanje v smislu, da ne kuhamo zamer, da ne prežvekujemo stalno, kaj nam je kdo naredil in kako bi se mu maščevali - ko mine jeza in ko smo "grešniku" že posvetili nekaj zlobno pikrih govorov, je za nas dosti boljše, če ga počasi pozabimo, sicer s takšnim negativnim razmišljanjem še najbolj škodimo sami sebi.
Sem PROTI površnemu newagevskemu razmišljanju, ki hoče videti samo to, kar mu je všeč. (Npr. ko je divjala vojna v Bosni, sem ravno bila na nekem srečanju raja joge, kjer sem omenila vojno, pa me je sogovornica takoj prekinila in rekla, da se oni o takšnih stvareh raje ne pogovarjajo. Saj razumem, da kalijo duševni mir, ampak če si zatiskaš oči pred vsem zlem na svetu, je tale duševni mir malo za lase privlečen.)
Sama sem bolj realistična, kadar gledam človeštvo kot celoto, celo pesimistična, ob težavah panična, v osebnem življenju k sreči bolj optimistična. Pomembno pa mi je, da sem pristna in iskrena do sebe, ne bi mogla verjeti v stvari, ki me ne bi resnično prepričale (če se mi nekaj ne bi zdelo pozitivno, se ne bi silila v pozitivno razmišljanje). Mogoče sem celo preveč skeptična, ampak večinoma stežka sprejmem ideologije, ki niso zrasle v moji glavi.
Vsekakor pa se strinjam, da je pri nas preveč zoprnjanja na javnih mestih, v trgovinah. Strinjam se tudi, da smo dokaj zaprti in se neznancem ne zdi tako samoumevno, da bi se pogovarjali med seboj, kar rada počnem jaz. Redko se mi zgodi, da naletim na koga, ki je glede tega na isti valovni dolžini kot jaz, ampak to se mi zdi bolj vprašanje kulture in vzgoje, ne toliko pozitivnega mišljenja - mislim, da je ljudem včasih preprosto nerodno povedati, kaj mislijo, in da jih je nekako sram pred neznanci.

Saj sem se popravila in izvzela Harryja Potterja. 
Drugače pa se strinjam z vsako črko napisanega.

Sama sem nasplosno optimisticen in pozitiven clovek in nekak verjamem, da gre cloveku lazje, ce gre tko skozi zivljenje. Torej DA verjamem v moc pozitivnih misli, vendar v to sem verjela se preden sem prebrala Secret. Samo sporocilo mi je vsec, vse ostalo v tovrstnih literaturah pa niti ne.