Zavajajoče pozitivno razmišljanje

jao, paisley, kako moreš! Harry je zakon! in to mislim resno
da vinci code sem brala, kriminalke so moja šibka točka, ampak ta je res slaba.

Uh, sama sreča :)  Ker priznaj...da Herči je pa zakon

Sicer pa smo imele o tem zanimiv pogovor tudi na sobotnem srečanju v Celju.
Ljudje, ki so vedno srečni za vse in za vsako ceno, se za moj okus pretvarjajo. Vsako sonce ima svoje sence, tako simple je to...
In to še ne pomeni, da smo pesimisti, da ne znamo bit veseli in odštekani. Kritično mišljenje in realen odnos do stvari bi nam moralo biti vodilo v vseh situacijah.

To je zato, ker ne razmišljata pozitivno

Sem pogledla The secret.

Najbolj čudaški se mi je zdel tisti del, kjer so povedli, da prometno nesrečo sam privabiš (nekaj v tem smislu). Ah ja, seveda, sploh to, da se ti nekdo pripelje v nasprotno smer po avtocesti

Se pa vsekakor strinjam s pozitivnim razmišljanjem, sploh, če si bolan. Zdravljenje je lahko zaradi pozitivne naravnanosti bolj uspešno.

Meni je ta članek bil zelo zanimiv, ampak moram priznati da mi pretiravanje v negativno smer bolj gre na živce kot pa pretirano pozitivno razmišljanje. Npr. imam enega sodelavca, ki na ABSOLUTNO vsako stvar odgovori negativno. Vreme nikoli ni lepo, v službi nikoli nič ni ok, doma je itak sama katastrofa, da ne govorimo o finančni, politični, gospodarski situaciji (pa govorim o srečno poročenem mladem očku z dobro službo in lastno hišo, da ne bo pomote). Po vsakem srečanju z njim sem čist izčrpana in slabe volje, kot da bi mi kot vampir kradel energijo.

No, kar sem v bistvu želela komentirati je en detajl iz članka, namreč, da raziskave kažejo, da se ljudje s pomanjkanjem samozavesti po prakticiranju "pozitivnega razmišljanja" počutijo še slabše kot prej. Torej, pozitivno razmišljanje pripelje do tega, da prenapihnjenci, ki itak mislijo, da so oh in sploh in najboljši na svetu, postanejo še bolj prenapihnjeni; tisti reveži, ki mislijo, da so zanič in da jih noben nima rad, pa postanejo še bolj bogi in še bolj dvomijo v lastno vrednost. A ni to ironično?

Podpis. Sicer ni sodelavec, ampak čisto ena druga oseba, ampak je totalna katastrofa, kar se tega tiče - negativistični koncentrat. Ubije te totalno.
Hkrati pa me tudi kontra, ker za eno pojamranje glede ene zadeve (pač da daš ven, kar te dol. trenutek mori) dobiš nazaj celo pridigo o svojem negativizmu, pa kako je treba biti pozitiven ... To me enako ubije, ker imam občutek, da ne morem nič povedat, nič pojamrat, da mi oseba ne prisluhne, kaj ji želim povedati. ne posluša, kaj ji govoriš ali če je res, ampak samo klobasa, kako je ne glede na vse treba biti pozitiven. Ja, zelo mi je fajn, da se ne morem izkašljat, ko/če mi je hudo.

Sem mnenja, da je pozitivno razmišljanje bistveno in nujno potrebno za lajšanje vsakodnevnih problemov in na splošno za življenje. Tako se tudi sama trudim posmehniti problemčkom in težavicam ter jih jemati s humorjem, v težjih situacijah pa ohraniti trezno glavo in iti dalje s pokončno držo.

NAJBOLJ PA MI GRE NA ŽIVCE, ko imam kdaj slab dan (kot verjetno vsakdo izmed nas) in se pač hočem otresti negative ter jo dati ven iz sebe, pa se najde kak pametnjakovič, ki me prepričuje, da moram biti pa ja vendar zadovoljna s tem kar imam in da moram pomisliti, da se marsikomu drugemu godi veliko slabše od mene.
Načeloma sem zelo zadovoljna s tem kar imam, ampak če imam slab dan, mora ta pač miniti in to še ne pomeni, da sem nehvaležna, negativna ipd. Poleg tega je dejstvo, da gre mnogim drugim dosti slabše od mene, res "super" tolažba, ja. To te šele lahko zamori.

Drugače pa skušam veselje najti v majhnih stvareh, kot npr. kava s prijateljico, rožica, ki mi jo pokloni dragi itd. To so stvari, ki mi znajo polepšati dan.

No, nisem brala vsega. ker se mi ne da

Meni gre to prisiljeno pozitivno misljenje ful na zivce. Ko okolica, vsaj kr je mojih prjatlov in znancev, skoz pricakuje, da bos cvetel kot roza, ki jo gnojijo z najboljsim gnojilom (malo karikirano)... Za mano je dokaj tecno obdobje, bla sem brez sluzbe eno leto in pol in sem postala v tem casu dokaj tecna in zagrenjena in slabe volje. Pac kaj... tako obdobje (upam da se je koncalo). In ko sem svoja obcutja pisala po FB, po svojem profilu, so mi nekateri tezili ces "spet si tecna", "kaj ti nisi nikoli vesela?" , "misli pozitivno", "skoz se pritozujes", "poisci soncek v srcku" () .... mislim, halo... pa zakaj hudica bi morala biti vesela in dobre volje, ce nisem mela sihta, ce sem vedno znova izvisela, ce smo se doma vedno neki prckali itd?! No, zdej sem k sreci zaplavala v malo bolj stabilno obdobje in sem umirjena in pac dobre volje. Sem kr sem. Ne bom se delala nekega veseljaka, ko sem slabe volje. Ko bom dobre volje pa bom to pokazala. In vse te fore, bodi optimist in vse bo OK, misli pozitivno itd... me nekoliko iritirajo. Posebej ko so izrazene eksplicitno. Vcasih je boljsi pogovor tko na izi, brez nekih filozofskih naukov in clovek prej zacuti, da bo vse OK.

(Yesss, gumbek spremeni!!! Kako te ljubim!)... No tudi pretirani pesimisti mi grejo skrajno na jetra. Ko cist vse "suxx big time" in pac js sem najbolj nesrecn clovek na svetu... ma krneki. Takih se izogibam na 100 km...

Lubenica se strinjam z tabo, menim da je ta članek napisala oseba, ki ji je šlo vse narobe. Veliko ljudi reče da ko dobijo raka šele začnejo ceniti vse ostalo kar imajo v življenju in začenjo svet gledati z drugimi očmi, ker vsaka bolezen se pojavi zaradi psihičnega vzroka, in posameznika prisili da se spusti vase. Meni se je zgodilo veliko slabih stvari, ampak še celo najslabša je bila zame najboljša, ker se je iz vsake razvilo nekaj dobrega. Mogoče sem taka oseba, da me noben poraz ne uniči popolnoma ampak mi da še dodaten zagon, in če se ne predajaš joku cele dneve in jamranju in pitju energije z jamranjem drugim ljudem, temveč si rečeš, da se boš zdaj še bolj potrudil in pozitivno mislil tudi to dobiš. Ljudje se premalo zavedamo vseh energij okoli nas, in kako smo sploh lahko močni in kaj lahko z našimi mislimi uresničimo. Tudi jaz se ne smejim kar nekaj tja v tri dni ali pozdravljam neznance, dobro energijo podarim le ljudjem ki si jo zaslužijo in ki so ravno tako pozitivni, in tako tebi dajo energijo. Zato ob sebi zbiram ljudi ki so dobri in ne pijejo energije, to ne pomeni, da ne želim poslušati problemov drugih ljudi, ker jih imamo vsi, samo vsak jih drugače dojema in drugače rešuje in nekateri se o problemih pogorijo in ne govorijo cele dneve o tem kako jim gre slabo in samo kritizirajo. Je pa res da ko smo žalostni in nesrečni, ne smemo se siliti oz. pretvarjati kako se super počutimo, ampak pustimo tist trenutek da čutimo to kar čutimo, ker potem nam bo lažje in spustimo negativno energijo iz sebe, saj ni dobro tega zadrževati v sebi, ker je vsaka energija neuničljiva. 

Ker največja fora je v tem, da ko pogledamo nazaj in vidimo, da je vse rešljivo in da na koncu se vse pozabi. 

Nikakor ni vse rešljivo in nikakor se vsega ne pozabi. Mogoče bolj vsakdanje težave in težavice, resni življenjski udarci pa zagotovo ne. Sem napisala že v komentarju na članek: Kako naj starši, ki jim je pijani norec na cesti pobil otroke pozabijo in to rešijo? In tista oguljena "vse je za nekaj dobro" mi požene pritisk v višave .

To so res ekstremni primeri in nimajo zveze s to temo. Se čisto strinjam z laury, da se sekiranje zaradi stvari, zaradi katerih se vsakodnevno zagrenjujemo - težave na faksu/v službi, prepiri med sorodniki... običajno izkaže za popolnoma nepotrebno, situacije se rešijo brez hujših pretresov in na njih tudi hitro pozabimo, ne glede na to, ali smo zaradi tega dobesedno izgubljali pamet in hodili naokrog kot kup nesreče in razmišljali, kaj vse gre v zvezi s tem še lahko narobe, ali ne. 

Ne vem, zakaj ne bi imeli zveze s to temo? Ravno taki primeri so najbolj boleči, sekiranje zaradi npr. ene sitne žlahtnice je pa res brezvezno in ni vredno besed.