

14. februarja praznujemo valentinovo. To je praznik ljubezni, zaljubljencev. Zaznamujejo ga predvsem romantične voščilnice, rože ljubezni ter druga manjša in mogoče tudi večja darila. Denar tokrat ni pomemben. Le iskreno svoji ljubezni, vsaj enkrat na leto, tako ali drugače, povejmo, da jo imamo radi, da jo ljubimo.
Zgodovina praznika, ko se snubijo prvi ptički
Zgodovina praznika je zavita v plašč skrivnosti. Ponavadi nam knjige in svetovni splet iz zakladnice modrosti ponujajo približno takšne obrazložitve: praznik je poganskega izvora, njegove arhaične sestavine je pozneje prikrilo krščanstvo zlasti z obstojem svetnika Valentina. Angleži so legendo o sv. Valentinu in njegovem prazniku izdelali najbolje in jo posredovali v Ameriko. Tam je postal državni praznik, se nato popolnoma skomercializiral in se spet vrnil na staro celino. Prav v Ameriki je nastala navada obdarovanja na dan zaljubljencev tudi med prijatelji. Sicer je sv. Valentin, po katerem je praznik dobil ime, dekletu pisal verze, kar naj bi zaljubljenci 14. februarja počeli še danes, kot simbol ljubezni pa je treba izročiti vrtnico in dodati kakšno sladkarijo. Valentin je med ljudmi še pred skomercializiranostjo veljal za znanilca pomladi: prinese namreč ključ do korenin, da se lahko prične delo na vrtovih, ureže se prvo trto, snubijo se prvi ptički.
Začetki sežejo v stari Rim, kjer so 15. februarja praznovali luperkalije v čast bogu Luperku, zaščitniku ovc pred volkovi. Mladi so na predvečer praznika v čast boginji Juno Februata uprizarjali ljubezensko loterijo: v skrinjici so zbirali imena deklet, mladi fantje pa so iz nje vlekli lističe. Dekle, katerega ime je mladenič prebral na listku, je bilo vse leto njegova draga. Ko so Rimljani sprejeli krščanstvo, so ta praznik prestavili na 14. februar in ga poimenovali po sv. Valentinu.
Skrivne poroke zaljubljencev
Kakšna je zveza med Valentinom in srčnimi zadevami, ni povsem znano, razlaga pa jo več legend. Ena izmed njih nas popelje v Rim, ki mu je v 3. stoletju vladal cesar Avrelij Klavdij, nasprotnik krščanstva z željo po močni vojski. Pričakoval je, da se mu bodo mladi možje množično prostovoljno pridružili, vendar so raje ostali doma pri družinah. Cesar je zato prepovedal vse poroke pred služenjem vojaščine, saj naj bi vojaki z družino zabredli v revščino.
Legend o svetniku Valentinu je več, v eni osebi naj bi združeval kar tri škofe in duhovnike - mučence. Eden izmed njih se cesarski odredbi ni uklonil in je še naprej naskrivaj poročal mlade pare. Zato je bil je ujet in obsojen na smrt. Ena izmed legend pravi, da naj bi Valentina v ječi obiskovala slepa ječarjeva hči, s katero se je spoprijateljil. Pisal ji je pesmi in ji s svojimi prošnjami vrnil vid, zato je vsa njena družina prestopila v krščansko vero. Preden je bil Valentin ubit - to se je zgodilo 14. februarja 269 - je ječarjevi hčerki pustil poslovilno pismo s podpisom: "Z ljubeznijo - tvoj Valentin". Od tod navada pošiljanja verzov in pisem za valentinovo. Vendar je imel svetnik pred posvetitvijo v Valentina, zavetnika ljubezni, še druge "sposobnosti": nekdaj so mu v zaščito priporočali božjastnike, ljudi z bolečinami v trebuhu in na očeh pa tudi živino, ki naj bi jo varoval pred živinsko kugo.
Poleg legend, ki naj bi kazale zvezo med sv. Valentinom in srčnimi zadevami, etimologi trdijo, da sta bili črki "g" in "v" nekoč v preprosti govorici zamenljivi. Tako naj bi Anglosasi po normanskem prevzemu Anglije v 11. stoletju spremenili normanski izraz galantin, kar pomeni ljubljenec žensk, v valanten ali pa valentin, kar je sčasoma pomenilo "bodi moj ljubljenec".
Angleški "valentini"
Kako so praznovali valentinovo v "eni izmed domovin tega praznika", v Angliji? že pred več kot petsto leti so si predvsem mladi ljudje izmenjevali pisma in razglednice pa tudi darila, ki so jih imenovali kar valentini. Šega se je razširila tudi na ostali anglosaški svet, potem pa v nekatere druge evropske dežele, zlasti tiste, ki slovijo po sladkarijah. Poleg izmenjave daril je bilo za valentinovo značilno tudi vedeževanje in prerokovanje.
V Angliji so otroci vstali pred sončnim vzhodom in če jim je uspelo prvemu človeku, ki so ga srečali, dvakrat zapovrstjo reči "Dobro jutro, Valentin!", preden jih je on nagovoril, so dobili darilo. Značilno je bilo prerokovanje mladih deklet, ki so si hotele ustvariti predstavo o svojem bodočem ženinu. V Angliji in Ameriki je ptič, ki so ga prvega videle na ta dan, napovedoval ženina: kos duhovnika, taščica mornarja, zlati ščinkavec bogataša, vrabec kmeta, modra taščica srečnega človeka, krivokljun prepirljivca, golob dobrosrčneža, če pa bi videle žolno, se sploh ne bi omožile. V 17. stoletju so si v Angliji poklanjali zelo dragocena darila, celo diamantne prstane. V 18. stoletju so jih nadomestile voščilnice s čipkastimi robovi in z motivi srčkov, prtičkov, vrtnic ipd. Zraven so, včasih celo na odišavljen papir, pripisali ljubeznive verze.
V ZDA je valentinovo edini dan, ko je ženski dovoljeno moškega zaprositi za roko. Morebitni ženin mora spoštovati pravilo, da ji mora, če jo zavrne, kupiti svilene nogavice. Poleg zaljubljencev si valentinovo tam voščijo tudi boljši prijatelji. Nekateri viri navajajo, da je pri Američanih valentinovo postalo dan ljubezni zato, ker se na ta dan poleg ptičkov ženijo tudi zajci.
Gregorjevo ali ko se ptički ženijo
Sv. Valentina poznamo Slovenci že dolgo, vendar ne v povezavi z dnevom zaljubljencev, ampak s skorajšnjim prihodom pomladi. Nenazadnje naj bi se na ta dan snubili tudi ptički. Če se ptički 14. februarja snubijo, se 12. marca (na gregorjevo) ženijo. Kdor želi videti ptičjo ženitev, mora bos do grmovja, čeprav je takrat velikokrat še zelo mrzlo. Med Slovenci naj bi valentinovo najraje častili na Primorskem; na Goriškem se s tem dnem odpre sezona vaških praznikov in z njimi tradicionalni prazniki štrukljev.
Moderno valentinovo je v Slovenijo prišlo šele ob koncu osemdesetih in v devetdesetih letih, velika zahvala za to gre predvsem medijem in trgovcem, ki si vsako leto zaradi zaslužka manejo roke. Znano je, denimo, da na nizozemskih tržnicah rdeče vrtnice pred dnevom zaljubljencev podražijo najmanj za 30 odstotkov.
Cerkve svetega Valentina
Sv. Valentin ima na Slovenskem razmeroma malo cerkva. V ljubljanski nadškofiji ima le pet podružnic, v goriški pa dve župnijski in eno podružnično cerkev. V ljubljanski nadškofiji je sv. Valentin najbolj znan po božji poti na Limbarski gori. Slovenska legenda je sv. Valentinu kot brata pridružila sv. Peregrina, ki goduje šele 26. aprila.
Legenda govori o ljubezni med Kupidom in prelepo Psiho. Venera je bila nanjo zelo ljubosumna in je ukazala Kupidu, naj jo kaznuje. On se je namesto tega vanjo neskončno zaljubil in jo vzel za ženo. Ker pa je bila Psiha le navadna smrtnica, Kupida nikoli ni smela pogledati. Njun zakon je bil srečen, dokler je njene sestre niso prepričale, naj ga le pogleda. Kupid jo je zato kaznoval s svojim odhodom, za njim je izginil tudi njun prelepi grad in božanski vrtovi. Psiha se je tako nenadoma znašla sama sredi polja. Tavajoč, da bi našla svojo edino ljubezen, je prišla do Venerinega prebivališča. Ker pa jo je Venera hotela uničiti, ji je naložila vrsto nalog, vsako težjo in nevarnejšo od prejšnje. Nazadnje je Psihi izročila skrinjico, ki jo je morala odnesti v podzemlje. Tam je morala Persefoni, Hadovi ženi (Had je grški bog podzemlja in Zevsov brat), ukrasti nekaj lepote in jo zapreti v skrinjico. Dobila je napotke, kako se izogniti nevarnostim, ki prežijo nanjo v kraljestvu smrti, naročeno pa ji je bilo tudi, da skrinjice v nobenem primeru ne sme odpreti. Vendar je bila skušnjava prevelika in Psiha je pokukala vanjo - a namesto lepote je našla večni spanec. Spečo jo je našel Kupid, iz njenega telesa vzel spanec in ga položil nazaj v skrinjico. Bogovi so bili zaradi takšne ljubezni tako ganjeni, da so Psiho povzdignili v boginjo.
Pišeta: STA in SiOL, foto: BOBO in Reuters