Veliko štopala, v glavnem sama. Na koncerte v LJ, pa na morje, v bližnje večje mesto, ko sem bila na pripravništvu in brez avta, domov na Štajersko iz srednje šole v LJ, na obiske k prijateljem, če sem bila v stiski s časom... Denar sem raje porabila za kaj drugega :), pa lepo mi je bilo debatirat z ljudmi. Imela sem tudi tri skoraj slabe iskušnje, prvič že na koncu osnovne šole, stari sluzo me je prepričeval, da te ni nič manj, če se pustiš šlatat in micimacit. Na mojo srečo se je ustavil ob omenjanju nekih pomembnih krajanov, ki sva jih oba poznala in me izpustil peš proti domu. Drugič sem bila z nekim Italijanom tik pred uporabo solzilca, pa se je potem možakar premislil in me užaljeno spustil na prosto. Je pač slišal, da so Slovenke kurbice in da rade volje kaj zaslužijo. tretjič sta naju s prijateljico dva Taljančka zadrževala v avtu in se zgubljala okrog Kopra. Živčna je bila prijateljica, ker je poznala kraje in je vedela, da bluzita, onadva pa tudi, ker sva vedno bolj poudarjali, da adijo, medve greva kar ven. Štopala sem tudi po teh dogodkih, psihote itak srečaš povsod.
Kljub prisegi sama sebi, da bom pobrala vse štoparje, ko bom velika in bom vozila avto, tega ne počnem prav pogosto. Odpadejo vsi, ki si izberejo butasta mesta za pobiranje, več fantov naenkrat, kadilci, zlovoljneži. So pa luštni in tako, kot sem se rada pogovarjala s šoferji/kami, se zdaj rada s stoparji/kami.
Še to, v mojih štoparskih časih so mi zelo redko ustavljale ženske. Je to morda vozniška nesamozavest ali obsojanje štopanja?