Zanima me, kako se spopadate z žalostjo. Na kakšen način jo izražate?
Ugotovila sem namreč, da se sama z njo sploh ne znam soočiti na nek korekten način. Nekako jo odrinem stran od sebe in postavim v ospredje tiste stvari, ki so ta trenutek zagotovo pomembnejše. Pa vem, da to ni prav
Velikokrat jo potisnem nekam globoko vase in mi potem kdaj nepričakovano udari ven in potem se nekje v miru zjočem, kar bruhne iz mene, kar se je nabiralo že nekaj časa. In potem mi je lažje, kot bi odvrgla težko breme.
Jst pa v bistvu nimam pojma kako bi moral delat. Nekako se odmaknem iz okolja ki je vzrok moje žalosti, se usedem na kolo in naredim 50 km potem je že bolje. To sem res naredil ko sem imel popravnega Drugače pa zaradi žalosti ne pretakam solz bolečino ponavadi zadržim zase in počakam na boljše čase. Saj ni vse tako črno
Je pa drugo področje kjer se praktično vsakič ko pomislim nanj zavem svoje nemoči in mi je zato še bolj hudo.
Kadar se mi zgodi kaj hudega, ponavadi jokam. Če sem v družbi drugih ljudi, se uspem razvedriti, ampak ko sem spet sama, prideta žalost in bolečina nazaj. Včasih prav čutim, kako mi kakšna grozna in krivična stvar, ki se je zgodila (pa ne nujno meni), obleži na srcu kot kakšen kamen in ne gre stran.
jaz sem tud ful čustvena in me kakšne slabe stvari kar konkretno dotolčejo...pol pa jočem...se mi zdi, da se po joku ful boljše počutim. pa ful mi pomaga, kr je moj dragi ful optimist..... mi vedno ful moči in optimizma vliva, ter energije, da se poberem in grem dalje....
Šele pred nedavnim sem ugotovila, da je za določen procent mojih "žalostnih" dni pravzaprav odgovorna jeza, ki sem jo potlačila vase in se je potem transformirala v neko nemoč, obup, morda celo samodestruktivnost. Očitno z izražanjem žalosti kot take nimam težav, z jezo pa. Glede žalosti- zelo hitro se me stvari dotaknejo, takrat sem rada sama, ker v splošnem svojih "šibkih" čustev ne kažem rada ljudem. Edino mojemu dragemu. Pri njem se tudi potolažim, če in ko je treba.
If you lose your mind there s more space left for poetry.
Navadno se zaprem vase. In velikokrat tudi nihče nima pojma, da sem jaz žalostna.
Jaz popolnoma enako.Vedno
pri meni je tudi velikokrat tako. potem pa ponavadi zvečer pred spanjem vse to premišljujem v mislih in pol je najhujše ko mi te misli tko v glavo stopijo da ne morem zaspat.
včasih sem pa žalostna tudi tko da se mi mal vidi in pol mi gre na k*, k vsi neki drezajo vame. tega ne maram, zato se raje zaprem vase