Hvala, ker si napisala svojo izkušnjo.
Tudi midva bi rada imela vsaj večer samo zase, ampak včasih se ta načrt precej izjalovi.
Tudi jaz je ne jemljem iz posteljice zvečer, vendar ne zato, ker bi bila tako dosledna, ampak zato, ker zelo jasno kaže, da tega sploh ne želi takrat, želi le, da sva ob njej (lahko tudi samo eden). Potem ji
tako izmenično ali v dvoje hodiva dajat dudo tudi po dve, tri ure, ker jo nalašč vzame iz ust in jo vrže nekam, čeprav si jo hkrati želi imeti v ustih. Tudi igračke ima ob sebi, predvsem eno, s katero zaspi, preden zaspi, pa z njo maha kakih pet minut, ampak da pridemo do te faze, traja ... uro, dve tri ...
Zaspi mi v naročju nikoli že od kakega tretjega meseca dalje. Če bi mi, bi jo uspavala na ta način. Opazila sva, da zvečer enostavno želi, da sva ob njej, tudi če se ne ukvarjava z njo. Tako potem velikokrat klepetava na postelji zraven nje in ona sicer ne spi, je pa čisto mirna in se zamoti sama s sabo. Ko se odločiva, da jo pustiva, se odplaziva ven, ampak takoj začne jokati.
Kadar je res hudo, obupava in greva spat (smo zaenkrat še v isti sobi), in ona potem tudi zaspi.
Opazila sva, da to, da je na smrt zaspana, sploh ne pomaga, tudi to, da bi jo dajala spat še pozneje, se ne obnese, ker je preutrujena in ne zdrži do poznejše ure, poskusila sva celo, da sva jo dala spat prej kot sicer, pa smo imeli potem še večje težave. V glavnem, vse nekako gre, tudi sicer je zelo pridna in neproblematična, samo tole spanje je pa nočna mora.
Prebrala sem prispevek, ki ga je na začetku te teme predlagala samsara. V bistvu se glede na našo prakso lahko strinjam z napisanim - očitno delava narobe to, da jo pustiva samo, ker če sva ob njej, teh težav praktično ni. Samo to potem pomeni, da bi recimo uro ali dve sedela zvečer pri njej, dokler pač ne bi zaspala, torej čas za naju bolj ali manj odpade.