MeiMei je napisal/aPred časom si tudi jaz nisem želela otrok (ne zato, ker jih ne bi marala, ampak ker sem bila sama psihično zelo boga in je bil moj pogled na svet in njegovo prihodnost zelo pesimističen in vanj nisem hotela pripeljati še enega bitja), sedaj pa se malo ogrevam za idejo, čeprav imam še vedno nekatere pomisleke (bolj filozofske narave in ne za v to temo). Res pa je, da sem si svojo (daljno) prihodnost vedno predstavljala s potomci, morda me tudi zato počasi bolj mika.
Zdi se mi, da tudi ni prav tako hitro obsojati ( v tem primeru partnerja). Morda ta mišljenjski preskok ni bil tako hiter, kot se zdi MW, ampak se že dalj časa oblikuje, morda je partner že prej nakazoval, da si želi družino pa ona tega ni prepoznala, ker sama nima istih nagnjenj. V vsakem primeru mislim, da je nagon oz. želja po širjenju genov izredno močna (če je prisotna) in je ne moreš preprosto ignorirati ali nadomestiti s čim drugim. Najverjetneje tudi njemu ni lahko, saj bo tudi on ostal brez boljše polovice (s katero si želi imeti otroka) + iskati bo/bi moral novo partnerko s katero bi potem formirala družino. Skratka, mislim, da ni tako preprosto in "plehko" kot so zgoraj nekatere poenostavljeno zapisale in verjetno se za tak drastičen "ultimat" ne odločiš kar tako, ampak ker nek del tebe to zahteva .
Torej, dokler ne poznamo ozadja, je težko govoriti.
Se ne bi mogla bolj strinjati.
V prvem odstavku najdem tudi sebe ... še nekaj let nazaj sem bila dokaj trdno prepričana, da ne bom imela otrok. Zaradi podobnih pogledov, dvomov in vprašanj. Danes tej ideji nisem več tako nenaklonjena. Ne vem pa še, kdaj.
Lahko pa povsem razumem ljudi (moške in ženske), ki si resnično in močno želijo otroka (tukaj ne mislim tisih, ki tu pa tam zamislijo, mogoče pa bi imel/a ali pa so bolj ali manj ravnodušni glede tega). Mislim, da ne gre za navadno željo, v smislu "nakupa nove stvari" (karikiram), ampak je to močnejše od tebe. Ne glede na to, koliko imam rada svojega partnerja, če bi si on močno želel otroka, jaz pa ga sploh ne bi želela imeti, vsekakor ne bi želela, da me v to sili ... kot seveda ne bi pričakovala (niti želela) od njega, da željo potlači in ostane z mano. Tukaj ne gre za kompormis. Mogoče zdaj to željo požre, pri 50ih pa mu zopet na pamet pade ali pa ti celo ves čas očita. Pa tudi, če mi ne bi očital ali me silil ... že samo dejstvo, da vem, kako zelo si želi otroka, jaz pa se mu v tej želji ne morem pridružiti, bi bil zame razlog dovolj, da takšne zveze ne nadaljujem.
Mislim, da na to dilemo ne moremo ravno gledati z vidika, ki ga je omenila meme, da imaš partnerja "samo zato, da ti naredi otroka, če ne pa adijo". Potem bi ga lahko imel s komerkoli. Toliko, kot je MegWhite razočarana/šokirana nad nenadno željo partnerja, toliko je verjetno tudi on "razočaran", da si ona ne želi in ne predstavlja otrok z njim. Mislim, da sta pri razpadu zvez zaradi takšnih razlogov žalostna in prizadeta oba.