Žal vem kako je to, saj se mi je lani zgodilo nekaj hudega in bi res potrebovala prijateljico.
Nisem vedela kako bom to preživela in res je tudi, da včasih ob sebi nisem želela imeti nikogar, vendar vseeno. Prava prijateljica stoji zraven tebe, tudi če jo pošlješ v rit (po domače povedano), zaradi prevelike obremenitve na drugem področju.., saj bi lahko poskusila malo razumet (če sem se jaz vedno trudila razumet, pa če tudi nisem imela pojmaaaa o tej stvari)
Po nekaj mesecih mi je prekipelo in sem ji enostavno morala povedati svoje mnenje in da se mi ne zdi fer, da sem jaz vedno ob njej, ko ona nekoga potrebuje, ampak nje NI, ko JAZ potrebujem koga.
Začela mi je spodnašat, da jaz itak ne vem kaj se dogaja z njo in kaj je pri njej narobe.
Še predobro sem vedela kaj je z njo narobe (TOREJ
NIČ) pač se nekaj mesecev stvari niso vrtele okrog nje, ampak okrog mene.
No, po tem "konfliktu" sem se odločila, da je ne želim več ne slišati in videti, čeprav je bilo videti skoraj nemogoče, ker mi je bila sošolka.
Po eni strani sem ful srečna, ker je ne rabim več gledati (če lahko tako na grobo povem), po drugi strani pa jo pogrešam, ker pač... sva skupaj preživeli večino prostega časa, imeli podobne interese. Ampak mislim, da sem tudi to že pustila za seboj, ampak pač, naše srce dela drugače od možganov.
Problem so bili tudi fanti. Vedno je želela meti nekega fanta in bila je pripravljena za to storiti vse. Jaz pa nisem takšen človek in imam raje prijateljice, kot fanta. V tem času je tudi spoznala nekega frajerja in mislila, da če ma pubeca, da je bog in batina.
(v razredu nas je bilo 8 punc, od tega so potem kar naenkrat vse mele fanta, razen mene)Zdaj po pol leta se sprašujem, če je srečna in zadovoljna, ker ima končno neko copato, ampak ob vsem tem nima nobene prave prijateljice. In ja, po tihem si želim, da je nesrečna, ker bo šele na takšen način spoznala, kako sem se počutila jaz.
P.S.:
A sploh še deluje ta tema?