razočarana

Poišči boljšega dermatologa. In kot pravijo-dober glas seže v deveto vas, slab pa še 100x dalje.

Se mi je prav pred kratkim pripetilo nekaj podobnega.
Doživela sem napad ledvičnih kamnov prvič. Sama sem mislila, da gre za izvenmaternično nosečnost . Bolečine so bile neznosne, pot je curkoma lil z mene, čeprav se praktično nikoli ne potim, vse na meni je bilo dobesedno gnilo. Sosed me je odpeljal k dežurni zdravnici, ki je povedala, da so verjetno ledvični kamni, da je potrebno pač malo potrpet,da sem izgleda malo preveč občutljiva. Ravno je prišel mož in ji razložil, da nisem nič preobčutljiva, da se že vrsto let zdravim zaradi hrbtenice in prenašam zelo hude bolečine, in da vem kaj je to bolečina, takrat je šele pogledala po moji kartoteki, ki jo je prinesla sestra, ki me pozna. Potem mi je dala eno injekcijo in bila zelo prijazna, mi razložila, da bodo naredili ultrazvok in podobno, Skratka izgleda je imela slab dan jaz pa sem ravno naletela na izbruh njene slabe volje.
Postavila sem se v njeno kožo malo potrpela, pa je bilo.
Včasih vsaka beseda ni takšna kot jo slišimo prvi trenutek, pa tudi pri sebi moramo poiskati svoje napake.

Kako pa tisti ta "zoprni" zdravniki gledajo, oz. bi gledali na pacienta, če bi jim, sicer prijazno, ampak odločno povedal kar jim gre? Brez žaljivk, čisto na nivoju, samo pač bi jim povedal kaj si misli o njihovi nesramnosti in večvrednosti. Kaj bi se sploh zgodilo, če bi zdravniku v obraz povedal, da se obnaša nesprejemljivo? Verjetno (pravzaprav sigurno) je potem bolje, da kar vzameš svojo kartoteko in greš drugam. Ker takšen zdravnik se sigurno potem ne bo več s tabo ukvarjal, ko le toliko, da ga ne bodo mogli tožilti zaradi malomarnosti. Ker oni imajo vseeno neko moč nad človekom, saj svoje zdravje postavljamo v njihove roke. Tako kot se nočeš zameriti kelnarju, da ti nebi pljunil v kavo.

Na žalost je tako, da smo takšni in drugačni ljudje povsod. Kamorkoli prideš, naletiš na prijazne ljudi, naletiš pa tudi na takšne, ki so nesramni in prepotentni. V takem primeru je najbolje pobrati šila in kopita in iti drugam, če se le da, sploh, če ti je tako rekla zdravnica sama.

Je že res, da se lahko "izlajaš" tudi sam, ampak se mi zdi brez veze, ker s tem itak ne profitiraš drugega, kot da dobiš v isti meri nazaj.

Jaz sicer na nesramnega zdravnika še nisem naletela, sem pa naletela na kar nekaj takih, ki so več ali manj samo "zrak mešali". Najbolj so me razjezile zadeve, ko to naprimer, da sem enkrat v KC 3 ure čakala v čakalnici na cistoskopijo, mogla sem manjkati na faksu cel dan, po treh urah pridem notri in mi zdravnik pove, že ko sem stala na vratih, da so se odločili, da pri meni ta poseg ni potreben. Sem se že med vrati lahko samo obrnila in šla. A ni mogel tri ure nazaj priti v čakalnico (cel čas sem sedela 2m od vrat) in mi reči, da naj grem domov . Potem sem šla k specialistu urologu privatniku na koncesijo, ker so me v KC še ene parkrat razkurili z razmetavanjem mojih živcev in časa, me tisti urolog zelo lepo obravnava, vendar žal ni imel nekih aparatov za pregled, tako da mi da napotnico za KC in spet se znajdem tam. Ko pridem na vrsto, se tisti zdravnik notri lepo nasmeji in pove, da sicer lepo od tega zdravnika specialista, da se je tako zavzel zame, samo mi tega pregleda ne bodo delali, ker nima smisla. Jaz pa z hudim vnetjem ledvic vsake tri mesece, našopana z antibiotiki do skrajnost, bala sem se, da če ne bodo kaj naredili, da bom sčasoma pristala na dializi. No, od takrat na srečo že nakaj let nimem več težav z ledvicami, samo takrat sem bila pa obupana, ker neglede na to kako sem pazila, so se mi vnetja ponavljala v zelo majhnih razmakih in sem se bala da bo ratalo kronično. Pa da neke medicinske sestre niti ne omenjam, ko sem ji sredi hodnika 4x razlagala eno in isto, da so se že ostali pacienti v čakalnici nasmihali kako da ne kapira kaj hočem.

Kot v vseh drugih poklicih smo tudi zdravniki vseh sort in vsak ima kdaj tudi slab dan. Res je, da nekaterim bela halja kar precej stopi v glavo, premalo se tudi zavedamo včasih, se mi zdi, da je to transferen poklic in je to treba upoštevati. Velika večina ljudi pride k nam po pomoč in so zanjo hvaležni, tudi, če konkretno niti ne moremo nič pomagati, tudi samo za razlago, dobro besedo, razumevanje. Ne pravim, da bi morali biti, tako je. Velika večina zdravnikov (in tudi medicinskih sester, administratork, strežnic,...) so vljudni, "kulturni" ljudje, razumeti pa nas je treba tudi v toliko, da so (govorim za KC) na večini oddelkov, urgenc, ambulant razmere na meji nevzdržnih (kar se tiče pomanjkanja osebja/prostorov, ki ne sledi v zadnjih letih čedalje bolj številčnim bolnikom). To je v veliki meri posledica slabega načrtovanja, čedalje bolj pomembne "ekonomske računice", varčevanja na vseh ravneh. Tako se godijo živčne vojne, kratko odnesejo pa velikokrat bolniki. Sama se trudim vedno postaviti v kožo sogovornika (bolnika, sestre,...), naletela sem pa že na neverjetno nesramne "primerke" iz vseh vrst (bolniki, sorodniki, zdravniki, sestre, administrativno osebje,...). Ne bi verjeli, kakšen protest je v čakalnici, ko prek vrste v ambulanto pripeljejo žensko, ki jo oživljajo in kasneje umre. Vsakogar od osebja, ki stopi v čakalnico, napade skupina čakajočih, da kdaj bo ta in ta na vrsti, saj tista ženska je šla prek vrste, pa ene par podobnih (z infarkti, npr.) tudi, in nobena razlaga ni dovolj dobra. Ali pa tipični prizori pred prazniki, ko, recimo, svojci na vsak način želijo spraviti še dokaj zdravo, a ostarelo in pomoči potrebno mamo v bolnico. Ali pa družina, ki ob odpustu sorodnika domov ne odpre vrat, da ga morajo reševalci odpeljati nazaj v bolnico, ali taki, ki pridejo na obisk z odvetnikom (češ, da za svojca niso dolžni skrbeti oni, pač pa bolnica,...),... To so res skrajni primeri, k sreči redki, a glede na svojo naravo vseeno prepogosti, in v pojasnilo, da je kdaj kak zdravnik lahko tudi upravičeno nejevoljen. Nekatere sestre v visoki nosečnosti dežurajo, ker menda morajo....
Ne razumem pa, kako se lahko raztogoti dermatologinja, ki najbrž ni preobremenjena z dežuranjem, urgentnimi primeri ipd.
Moj nasvet bi bil tak: če se vam zgodi, da so do vas nesramni, povzdigujejo glas ipd., jim to vljudno, tiho povejte ("nobene potrebe ni, da povzdigujete glas/ste nesramni/..."), večina ljudi se ob tem zdrzne, zamisli. Če ne zaleže, se vam pa zdi, da je šlo za hujši prekršek, se čez dan ali dva pritožite nadrejenemu, najbolje pisno.
Beybika, izobrazba lahko da občutek večvrednosti, nas pa v tej smeri pridno zatirajo čez cel faks (ko je odnos do študentov nemalokrat precej pod nivojem), nekateri vseeno kaj hitro po dosegu dr. med. naslova začnejo malodane hoditi po oblakih. So pa redki in najbrž take najdemo tudi pri drugih poklicih.
Ja, imam tudi sama kdaj kak dan, ko se jezim na bolnika (npr., če me poskuša zadeti s polno račko ), tudi glas sem že povzdignila (a le izzvano, ko druge poti pač ni bilo (in s policaji v ambulanti)).