Hej ho Aley,
pismo zate, če slučajno "priletiš mimo". Ta tema me je spet spomnila na to, kako edinstveno in kratko je naše življenje. In kako ne znamo ga spiti do dna. In kako nas šele takšne in podobne diagnoze postavijo trdno na tla in spregledamo. Vidimo drugače.
Ja. Poletje. Pa lepo zagorela polt (čeprav roko na srce barva, ki ti jo "napeče" solarij ni ravn lepa) je vsekakor lepša in prijetnejša za oči kot pa bledoličnost. Sama sodim bolj v to, slednjo skupino bledih ljudi. Pa bi šla v solarij seveda bi. Za lepo polt. Ampak, se vedno ko pomislim nanj spomnim na rutinski ginekološki pregled, ki je potekal nekako tako: pregled, zgrožen pogled zdravnice, telefoniranje sem in tja, v avto in dirjanje v Ljubljano. Po tednu dni diagnoza. Rak. Ne kožni pa vendarle. Rak. Kar tako, z neba. Pri 24ih??? Halo!!! To svet ni videl.
Ampak, ko je prvi šok mimo je treba naprej anje. Jaz imam srečo verjetno in sem še živa, tudi v mislih, ker nisem sama sebe potisnila v kategorijo samopomilovanja. Zakaj le, vsak človek ima svoj križ in ga nosi kot najbolje zna. Noben ga ne more namesto tebe. In zakaj poveličevati svojega ko pa je na vsakem koraku kdo, ki mu je še huje, težje...
Draga Aley, četudi se ti na trenutke zdi, da je to tako ali tako TVOJA bolezen, TI jo moraš premagati in nihče drug, pa če še tako pametujejo okoli tebe, vedi da vendarle nisi sama, tukaj smo tudi mi, s takšnimi in drugačnimi izkušnjami in vedno nas lahko pocukaš, da ti stojimo ob strani. A ne punce?
Kaj bi rada povedala s tem? Uživajte punce in fantje DANES! Jutri se vam lahko podre svet. Kakorkoli. Včerajšnji dan je mimo, nazaj ga ne bo, jutrišnjega še ne poznamo in ne vemo kaj nam prinaša, danes je dan, ki je naš, je tukaj in ga je treba prijeti močno in ga izpiti na dušek!
Vsake toliko preberem tole, mail, ki mi je na pot prišel ravno v pravem trenutku
:
NEKAJ LEPEGAZgodba: Moj prijatelj je odprl predal, ki je pripadal njegovi ženi. Iz njega je vzel omot in rekel:
Packarije http://mojcej.moj-album.comBedarije :) http://mojcej.webs.com