Jaz bi samo rada napisala, da ste punce s svojimi odgovori pomagale tudi meni.. Tudi pri nas doma je štala že dolgo...predolgo in mwa, te čisto razumem.... in DiLeMa, ko sem brala o tvojem fantu sem se prav poistovetila... Pri nas so tudi same psihične "fore", naprimer stresanje smeti pred vrata moje sobe (kjer imam svojo obutev), zato ker je iz koša štrlel en listek. Res fajn občutek priti domov in videti odpadke raztreščene pred vrati, v čevljih. Samo zato, ker nisem odnesla v kanto - vzgojne metode maminega partnerja. Pogovorit se sploh ne da, ne gre, ker je človek psiho. Tudi meni je fant na začetku, ko še ni spoznal, kako to gre pri nas, svetoval naj se pogovorim, ampak zdaj tudi on vidi (ker je vseh 6 let odkar sva skupaj ista zgodba) da nima smisla. Pa tolikokrat sem se hotela pogovorit, pa toliko že prejokala zaradi tega, pa že mislila in nasedla, da je bolje - ja za 3 dni mogoče, potem pa spet nekaj. Vsakič nekaj. Že samo priti domov je bedno, ker samo čakam kaj bo spet, kaj ga bo vrglo iz tira in kaj mi bo naštimal da me napsihira. Da ne rečem, da tip sploh ne govori, zdaj ignorira že mojega fanta in tudi brata. Ne vem kako mu mami nasede vsakič znova. Pa vedno ko je nekaj vidim, da vidi da je kreten, ampak ne, ona bo še vedno na njegovi strani in ga zagovarja in sploh ne spregleda.. Čeprav se sekiram tudi zanjo, kaj ima sploh od tega da je z njim, me potem itak vsakič mine ko vidim da se niti enkrat ne postavi zase, kaj šele za svoja otroka. Pa ni to, da si ne upa, samo navadila se je na tako življenje, za vse okoli pa igra "idilično družino". Mah... ne bom preveč pisala.. Zadnji "dogodek" (seveda brez besed- vedno so le dejanja) je naprimer ta, da sem dobila na svoj prag raztresen drek moje psičke, ki ga drugače pobiram vsak teden, ampak on se je pač ravno nek vmesni dan spravil kosit travo in ker je bil drek na travi, ga je očitno pobral in ga stresel meni in bratu pred vhod. Ko sem prišla domov, mi je bilo takoj jasno kaj in kako. Ampak ne, mami je vztrajala da se je verjetno kakšen maček pokakal...Ahaaa...ko se je isto zgodilo čez nekaj časa, je pa očitno spregledala, ampak skomignila in mi rekla, zakaj pač nisem pospravila prej. Ne morem verjet res-v vsaki normalni familiji bi mi pač povedali, da naj ga poberem ali pa nekaj v tem smislu, ne pa takole no.
Itak sem bila pa celo gimnazijo, ko naj bi bil to eden najlepših obdobij življenja, zmerjana da sem k***a in podobno, ne vem zakaj. In rime, ki jih ne bom pozabila, ker so bolele("Zunaj lepotica, znotraj prasica."...).Bila sem prav fajn punca (sem še vedno;)-pridno delala šolo, ravno obratno kot mi je mami vedno govorila. Ko sem takrat začela hoditi s fantom, sem recimo prišla vsa nasmejana domov okrog 11h, 12h zvečer domov in sem bila ozmerjana za k***o, in ko sem enkrat vprašala mami, zakaj misli, da sem to, mi je odgovorila, da samo ku**e hodijo ponoči okrog. Tudi na maturantski ples ni noben prišel, zato ker mamin partner že takrat kar naenkrat ni govoril z mano, mami pa je rekla, da če on ne gre, ona seveda sama ne bo prišla. Ampak sem vseeno šla na ples, sponzorirala me je pa fantova mami. Malo mi je bilo bedno, ker so bili vsi po družinah, mi2 pa sama, ampak sem pogoltnila, preživela in se imela super.
In zdaj ko sem v bistvu že absolventka, dobivam naprej da drugega itak ne znam, kakor šolo in da bi bilo bolje da bi delala kot pa da delam faks... Bi bila vsaj bolj koristna. Toliko stvari, za katere vem, da si jih nisem niti slučajno zaslužila. In tudi jaz komaj še zdržim doma. In zadnje tedne me res daje psiha - vse me skrbi, nenehno sem živčna, vse me znervira ali spravi v jok. Še dobro, da obstajajo prijatelji. In živali. Že od nekdaj sem govorila, da so prijatelji moja družina. In sem vesela, da jih imam. Vem pa tudi, da se doma ne bo nikoli zares (iskreno) nič spremenilo - lahko gresta oba na svetovanje, ampak bosta igrala tako kot znata in se ne bo nič rešilo, razen mogoče navidezno.
Joooj sem napisala...Pa toliko je še stvari, ki mi šibajo po glavi. Ampak - hotela sem povedati, da šele ko se pogovarjaš z drugimi, ali pa vidiš-čutiš kakšna klima je pri njih doma, takrat res še bolj spoznaš, v kakšni bedni "družini" živiš. In ceniš mir, iskrenost,ljubezen, objem, sproščen jok če ti je do tega, smeh, občutek varnosti.
Mwa, tudi jaz mislim, da je najbolje iti stran. Stran od negativne energije, stran od ljudi, ki te ponižujejo. Takih res ne potrebujemo v svojem življenju. Lahko sva obe hvaležni, da sva že zadosti stari, da res lahko odideve. Sama odločaš o svojem življenju, s kakšnimi ljudmi bi ga rada delila. A ni to fajn??
Se slišimo, drži se!!
mašy
Moji ga imajo ful radi, 100% se je vklopil in odločitve niti pikico ne obžaluje. Res ti povem, da odkar je pri nas, je postal drug človek, dobesedno. Veliko več se smeji, bolj sproščen je, ni skos neki zaskrbljen in napet. V tem času ko je pri nas sem tudi izvedela, da je njegov oče vsem ful grdo govoril o njem, baje je celo fantovim prijateljem govoril kako je nesposoben, len in svašta - mislim ktera budala bi šla ljudem razlagat kej takega o svojem sinu in to čisto brez osnove?! Uglavnem, zame je to gnoj od človeka in si ne zasluži bit oče, sploh pa ne oče tako krasnemu fantu, kot je moj. 
Pa to ni normalen folk. Sem mislila, da so moji bili tečni, ko sem bila še v SŠ pa sedaj vidim, da so bili super. Kasneje pa ni bilo niti ene pripombe, ne o fantu, ne kdaj se hodi domov,...nič. Vedno je fant za vikend pri nas prespal, sta ga super sprejela. 
...kako je lahko tako slepa?
!
. Punca, čisto prav razmišljaš
