Psihično nasilje in manipulacija s strani mame

Se zelo, zelo strinjam s Pegasus. Pa kaj, če boš odšla na "grd način", grd bo zaradi mame, ne zaradi tebe in to ni tvoja krivda, ker ne moreš nič za to, razen, če se popolnoma podrediš mamini samovolji (in s tem praktično vržeš stran svoje življenje). Prepričana sem, da bo samo še huje, če boš ostala; če se spokaš, pa boš mami dala vedeti, da resno misliš in da ne more upravljati s s tvojim življenjem. Mogoče se v njeni glavi ne bo nič spremenilo (ampak vsaj tebe ne bo zraven, da bi se lahko znašala nad tabo), mogoče pa celo pride do kakšnega izboljšanja - poznam par primerov, ko so se starši kar naenkrat začeli čisto kulturno obnašati do otrok, ko so se le-ti odselili.

Po vsem prebranem lahko samo rečem .... beži stran, ne čez en mesec, ampak danes! Tvoja mati je nora, očitno je verski fanatik in zafrustrirana do amena. Pusti jo par mesecev, da se ohladi. Čeprav se jaz na tvojem mestu ne bi oglasila nikoli več.

Mwa, prebrala sem vse kar si napisala in te tudi razumem, ampak se strinjam z ostalimi - POJDI STRAN!! Mislim, da sem enkrat že pisala o sebi in svojem fantu, ampak bom tle napisala še enkrat. Moj fant je bil v zelo podobnem položaju, kot si ti in mogoče ti bo tole vsaj malo pomagalo. Torej, jaz sem fantove starše spoznala že zelo hitro po tistem, ko sva začela hodit. Prvo leto je blo vse kul, velikokrat sem spala pri fantu čez vikend (med tednom se nisva vidla, je bil on drugje na faxu) in načeloma sem se v redu razumela z njegovimi starši, čeprav je bila skos ena napetost v zraku s strani njegovega fotra, ki je pač tak čuden človek in kot sem kasneje izvedela, tudi zelo zahrbten in posesiven, pa dostkrat sem ga 'zasačila' kako je nadiral fanta in ga poniževal, čeprav je moj fant dobesedno najbolj pridno bitje na svetu, ful delaven in krasen človek, ampak očetu nikdar nič ni bilo dovolj. Uglavnem, po dobrem letu so se začele konkretne težave, kar naenkrat je imel ful probleme z mano, fantu je govoril da sem lena in nesposobna in da me mora pustit, čeprav sem bila pri njih vedno pripravljena pomagat. Doskrat sem pazla na fantovo mlajšo sestrico in brata, dostikrat sama skuhala kosilo ali vsaj pomagala pri pripravi, naredila zajtrk tamalima dvema, pomagala pri nalogi, raznih plakatih za šolo, pa še bi lahko naštevala. Uglavnem potem se je vse tak zaostrilo, da fant ni smel več kao hodit k men oz. mu je oče nalagal tolk dela, da je med vikendom delal v delavnici fotrovo delo tudi do polnoči, ni imel nič od življenja, itd. Hodil je ponoči cel crknjen k meni, da me je videl vsaj za pol urce, parkrat skor zaspal za volanom, me je blo prav strah zanj. Mislim, da je blo to najhujše obdobje mojga življenja (ne pretiravam), fanta sem strašno pogrešala in zelo mi je bilo hudo zanj, takrat sem se tudi ful prejokala, čist me je sesulo. No potem je pa naneslo tako, da ga ni pustil niti več k nam na občasne družinske piknike, nič od nič. No, enkrat pa se je pa zgodilo da je vseeno šel in ko je prišel domov, je bila groza. Fotr mu je metal telefon po tleh, kričal nanj, ga zmerjal z nesposobnežem, gnido, pa da sem js neka kokoš in whatever (kar seveda nikakor ni res) in ko sem fanta klicala, mu je oče jemal telefon iz rok in prekinjal, itd. Potem je fantu prekipelo in ko so šli ostali družinski člani kmalu zatem na počitnice, je enostavno spokal vse kufre in vse svoje stvari in šel od doma. Zdej živi pri nas že eno leto in se imava najraje na svetu, super se razumeva, najboljša prijatelja sva, vse štima in skupaj sva že dve leti in pol. Moji ga imajo ful radi, 100% se je vklopil in odločitve niti pikico ne obžaluje. Res ti povem, da odkar je pri nas, je postal drug človek, dobesedno. Veliko več se smeji, bolj sproščen je, ni skos neki zaskrbljen in napet. V tem času ko je pri nas sem tudi izvedela, da je njegov oče vsem ful grdo govoril o njem, baje je celo fantovim prijateljem govoril kako je nesposoben, len in svašta - mislim ktera budala bi šla ljudem razlagat kej takega o svojem sinu in to čisto brez osnove?! Uglavnem, zame je to gnoj od človeka in si ne zasluži bit oče, sploh pa ne oče tako krasnemu fantu, kot je moj.

Kar hočem povedat je samo to, da je včasih treba nekaj žrtvovat. Ne more bit vsako slovo lepo, lahko pa iz izkušnje nekaj potegneš in postaneš močnejša oseba ter zaživiš po svoje in izkoristiš svoje potenciale. Človek res ne potrebuje staršev, ki mu mečejo polena pod noge in ga ponižujejo, mladi ljudje potrebujemo razumevanje in spodbudo, da se čimbolje osebnostno razvijemo. Če nimaš doma prave vzpodbude in tiste tople, pristne ljubezni, potem pojdi čimprej stran. Dovolj si stara, da se lahko postaviš na lastne noge in zaživiš tako, kot si sama želiš.

Želim ti veliko sreče in pozitivno naravnanih misli!

Jaz bi samo rada napisala, da ste punce s svojimi odgovori pomagale tudi meni.. Tudi pri nas doma je štala že dolgo...predolgo in mwa, te čisto razumem.... in DiLeMa, ko sem brala o tvojem fantu sem se prav poistovetila... Pri nas so tudi same psihične "fore", naprimer stresanje smeti pred vrata moje sobe (kjer imam svojo obutev), zato ker je iz koša štrlel en listek. Res fajn občutek priti domov in videti odpadke raztreščene pred vrati, v čevljih. Samo zato, ker nisem odnesla v kanto - vzgojne metode maminega partnerja. Pogovorit se sploh ne da, ne gre, ker je človek psiho. Tudi meni je fant na začetku, ko še ni spoznal, kako to gre pri nas, svetoval naj se pogovorim, ampak zdaj tudi on vidi (ker je vseh 6 let odkar sva skupaj ista zgodba) da nima smisla. Pa tolikokrat sem se hotela pogovorit, pa toliko že prejokala zaradi tega, pa že mislila in nasedla, da je bolje - ja za 3 dni mogoče, potem pa spet nekaj. Vsakič nekaj. Že samo priti domov je bedno, ker samo čakam kaj bo spet, kaj ga bo vrglo iz tira in kaj mi bo naštimal da me napsihira. Da ne rečem, da tip sploh ne govori, zdaj ignorira že mojega fanta in tudi brata. Ne vem kako mu mami nasede vsakič znova. Pa vedno ko je nekaj vidim, da vidi da je kreten, ampak ne, ona bo še vedno na njegovi strani in ga zagovarja in sploh ne spregleda.. Čeprav se sekiram tudi zanjo, kaj ima sploh od tega da je z njim, me potem itak vsakič mine ko vidim da se niti enkrat ne postavi zase, kaj šele za svoja otroka. Pa ni to, da si ne upa, samo navadila se je na tako življenje, za vse okoli pa igra "idilično družino". Mah... ne bom preveč pisala.. Zadnji "dogodek" (seveda brez besed- vedno so le dejanja) je naprimer ta, da sem dobila na svoj prag raztresen drek moje psičke, ki ga drugače pobiram vsak teden, ampak on se je pač ravno nek vmesni dan spravil kosit travo in ker je bil drek na travi, ga je očitno pobral in ga stresel meni in bratu pred vhod. Ko sem prišla domov, mi je bilo takoj jasno kaj in kako. Ampak ne, mami je vztrajala da se je verjetno kakšen maček pokakal...Ahaaa...ko se je isto zgodilo čez nekaj časa, je pa očitno spregledala, ampak skomignila in mi rekla, zakaj pač nisem pospravila prej. Ne morem verjet res-v vsaki normalni familiji bi mi pač povedali, da naj ga poberem ali pa nekaj v tem smislu, ne pa takole no.
Itak sem bila pa celo gimnazijo, ko naj bi bil to eden najlepših obdobij življenja, zmerjana da sem k***a in podobno, ne vem zakaj. In rime, ki jih ne bom pozabila, ker so bolele("Zunaj lepotica, znotraj prasica."...).Bila sem prav fajn punca (sem še vedno;)-pridno delala šolo, ravno obratno kot mi je mami vedno govorila. Ko sem takrat začela hoditi s fantom, sem recimo prišla vsa nasmejana domov okrog 11h, 12h zvečer domov in sem bila ozmerjana za k***o, in ko sem enkrat vprašala mami, zakaj misli, da sem to, mi je odgovorila, da samo ku**e hodijo ponoči okrog. Tudi na maturantski ples ni noben prišel, zato ker mamin partner že takrat kar naenkrat ni govoril z mano, mami pa je rekla, da če on ne gre, ona seveda sama ne bo prišla. Ampak sem vseeno šla na ples, sponzorirala me je pa fantova mami. Malo mi je bilo bedno, ker so bili vsi po družinah, mi2 pa sama, ampak sem pogoltnila, preživela in se imela super.
In zdaj ko sem v bistvu že absolventka, dobivam naprej da drugega itak ne znam, kakor šolo in da bi bilo bolje da bi delala kot pa da delam faks... Bi bila vsaj bolj koristna. Toliko stvari, za katere vem, da si jih nisem niti slučajno zaslužila. In tudi jaz komaj še zdržim doma. In zadnje tedne me res daje psiha - vse me skrbi, nenehno sem živčna, vse me znervira ali spravi v jok. Še dobro, da obstajajo prijatelji. In živali. Že od nekdaj sem govorila, da so prijatelji moja družina. In sem vesela, da jih imam. Vem pa tudi, da se doma ne bo nikoli zares (iskreno) nič spremenilo - lahko gresta oba na svetovanje, ampak bosta igrala tako kot znata in se ne bo nič rešilo, razen mogoče navidezno.

Joooj sem napisala...Pa toliko je še stvari, ki mi šibajo po glavi. Ampak - hotela sem povedati, da šele ko se pogovarjaš z drugimi, ali pa vidiš-čutiš kakšna klima je pri njih doma, takrat res še bolj spoznaš, v kakšni bedni "družini" živiš. In ceniš mir, iskrenost,ljubezen, objem, sproščen jok če ti je do tega, smeh, občutek varnosti.
Mwa, tudi jaz mislim, da je najbolje iti stran. Stran od negativne energije, stran od ljudi, ki te ponižujejo. Takih res ne potrebujemo v svojem življenju. Lahko sva obe hvaležni, da sva že zadosti stari, da res lahko odideve. Sama odločaš o svojem življenju, s kakšnimi ljudmi bi ga rada delila. A ni to fajn??
Se slišimo, drži se!! mašy

Joj, Mašy ...

En velik in upam, da greš čim prej stran. Razmišljaš o tem, imaš kam iti?

Pa to ne moreš verjeti, kakšni psihopati in koliko njih takole uničuje mlada življenja.

Mašy, kaj naj rečem - samo to, da si občudovanja vredno dekle! Da ob tako krutih razmerah uspešno študiraš, imaš toliko volje do življenja, optimizma ... - skoraj neverjetno. Bodi močna še naprej, dokler se ne osamosvojiš, odideš na svoje in zaživiš človeka vredno življenje.
Spet moram ponoviti: ne razumem takih mater in jih nikoli ne bom! Otrok pa ja vsaki normalni mami pomeni največ na svetu. Ga ni "desca", ki bi pomenil več!
Dekleta, držite se, vse, ki imate take hude težave s starši. In čim prej in čim dalje od njih.

joj mašy pri tebi je tudi kar hudo. sej te cisto razumem. smo nekako v podobni situaciji.

no u glavnem pri meni je mami dones spet začela. spet se je blo treba usesti za mizo in spet je bilo njeno "svetovanje". uceraj je bila pri sosedih na kavici..in soseda je takooo hvalila svoje dve hcerke. da se ze obe ucita in pripravljata, ena na faks druga pa na srednjo šolo. da se ze zdaj ucita, kako sta pridni obe itd itd. In potem so ze zaceli omenjati neko dekle, ki ima eno leto mlajsega fanta, ki naokoli osvaja punce, čeprav ima svoje dekle.da se vidi da je fant mlad, da mu je samo do tega kako bi imel cimvec deklet itd. In mami je takoj posumla, da naj bi to bila jaz in moj fant. da govorita o meni! MISLM HALOO?? Take sosede imam, da tako radi mečejo polena pod noge. Ampak za moja starsa sta onadva super!  najprej mi je s tem zacela teziti. naslednje kar je bilo je bilo to, da po eni strani si zeli da koncam s fantom. In mi je napovedala mojo usodo z njim:
1.Zdaj kao bo se dobr mesec z mano, zato da bo lahko pokazal njim in usem drugim da nimajo prou. potem cez nekaj casa me bo pa pustil, zato ker se mu ne bo dalo vec bit z mano v takem odnosu. zaenkrt  hoce samo pokazat, da oni nimajo prav, in da je samo se iz principa z mano. da me bo itak pustu...
2. da on sploh ni noben dec. ker ce bi biu bi on prisel in se pogovoril s starsi, da on misli resno z mano, ampak ker ni je pokazu samo to, da me nima dovolj rad in da se noce zrtvovati zame.
3.zakaj on ni hodu k men domov, pa kakšno kavico z mamico spil? da je hodu domov sam takrt ko jih ni bilo doma...da ga sploh ne pozna...
njej je u glavnem tesko, ko jo kdo uprasa kaksen se ji zdi moj fant, pa ne ve kaj naj rece...potem za njegovo druzino-da se vidi da nimajo use nekak u normalnem stanju.In da sva midva odrasla cist v drugacnih druzinah. oni imajo tako razmisljanje mi pa drugacno. sej to je nekak res a ne...
Ampak js res ne vem kaj naj naredim. če grem zdej ta moment od doma tut men ne bo prav! kr cutm zamero, cutim nespostovanje, čutim hladnokrvnost do svojih starsou in oni do mene. In celo zivljenje mi ne bo prav. Cutim nekje dol na dnu duše, da ima mami prav. Da res ni prou od mojga fanta, da ni nc hodu k men domov tudi takrat ko so starsi bili doma. Kr kogarkoli poznam, pri useh so fantje lepo domov prsli tut na ksno kavico, na kosilo, al pa karkol...sam pr meni ne. Pa sm mu to ze doskrat nabila naprej, ampak me ni poslusu..jaz sem pa pri njegovih skoz visela, pa me se uprasu ni, ce hocem it z njim domov. on je kr zapelu pred svojo bajto..in to je bilo to. Mi smo druzina, k smo med sabo zeloo povezani, tete strici, bratranci in sestrične itd. In jaz si zelim s fantom imet normalen odnos, da bo spostovau moje starse in oni njega, da ga bojo poznali, a s tem zdajsnim fantom se mi pa zdi da to sploh ni mogoce..Pokazu se je kot zaprt tip in da noce nobenega druzenja z drugimi, ampak da sva samo MIDVA. Nebi rada koncala zveze z njim ampak ne vem kaj naj naredim...kr mene je zdaj dobesedno sram pred starsi. Res je, da so mi use nudili, use sm mela use sm dobila. In podporo u usemu, karkol je bilo narobe, ampak zdej je spet drugacna situacija. Ni bilo prav, da je pr men spau, pac mojadva je to motilo, ampak js sm še vseeno njemu dovolila da je prespau. in so naju "zasacili".  bojim se,da se use bl kaze na to, da mi ta fant ne pomeni toliko kolikor si jaz to predstavljam. Res sem mislila, da bo najina zveza drugace potekala, in zdej sm cisto obupala...Sej je res, da imajo mamice  povecini prou, do zdej je moja imela zmeraj prav...in bojim se da z njim ostajam samo iz principa, da mamic pokazem da nima prav. Pa sm rada z njim, ga mam rada, ampak to ni to..da moram js take prenasat, zato ker njemu ni da prezivi nekaj casa z mojimi, kot jaz z njegovimi...nisem si tega tako predstavlala, js sm hotela blagoslov od svojih k bom sla...ne pa tkole...ni to moj nacin...

jooj spet sm se razpisala...ampak fuul razmisljam o tem in usak dan pridem do nekega spoznanja...

Mašy, prav vesela sem da si tako odločna, optimistična. Punca, čisto prav razmišljaš

Te matere pa si ne zaslužijo tega naziva, res ne...sram jih bodi

Mwa, brez zamere, samo se mi zdi, da si že dopustila, da je mami pri tebi dosegla točno to kar je hotela... Upam, da se motim, ko mislim, da ne boš odšla... Držim pesti zate Vse se zavedamo da ti je težko iti (glede bratca in sestrice- ti je lepo že Anisja razložila), ampak če ne boš naredila tega koraka sedaj...ti bo enkrat zelo, zelo žal..