Verjetno se bo slišalo klišejsko, ampak a si se že skušala pogovoriti z njo? Enkrat se razjokaj pa se v kuhni sesedi pa ji povej kak te boli srček ko ti take govori. Mogoče se je bo dotaknilo.
Pogovor pa ne mislim tak, da ji vsiljuješ oz dopoveduješ svoje mnenje ampak ji samo reči kako zelo hudo ti je zaradi vsega, nič ji ne govori da kaka je in to samo povej kako čutiš.
Starši so pač malo taktak kar se tiče tega da njihova punčka spi pri fantu, skušaj tudi ti razumeti.
Sicer pa ne vem kako se ti di nje obnašaš, si nesramna, prijazna, agresivna, tiha, se kaj meniš, nič...
Po mojem, pogovor ali selitev.




































pa kako ti mora bit hudo ... ker mamo imaš v vsakem primeru rada in verjamem, da ti je hudo, če se tako obnaša do tebe. ampak, če druge možnosti ni. si polnoletna, samostojna, pa se odseli in boš vsaj normalno živela. ker tole te lahko na dolgi rok še psihično uniči 
Veliko sreče ti želim, pa da čimprej poštimaš zadevo.
Res si lahko že kar samostojna, jaz sem imela kar nekaj sošolk, ki so se same preživljale in živele v domu. Pa so lepo pridno doštudirale, seveda ob delu. Ne si pustit, da postaneš kot mama, ker lahko isto narediš pri svojih otrocih....
Je pa res ena težka in nesrečna oseba, če je taka kot jo opisuješ. Imam pa podobno taščo, ki se jo izogibam na kilometre, sicer pa spet ni tak zmaj.

Očitno ti ne preostane drugega kot to, da se res odseliš za začetek h fantu, potem pa bosta videla kako bo. Pa tudi če bo mama kaj norela in hotela delat probleme ti nič takega ne more, ker si že polnoletna. No razen živce bi ti še naprej uničevala, ampak bi verjetno kar kmalu odnehala, ko bi videla da si s selitvijo resno mislila.
