- priznam, da sem nesrečno zaljubljena in mi to ni niti malo všeč

Do danes sem vseeno mislila, da imam možnost, vendar sem po njegovem sporočilu ugotovila, da temu ni tako, čeprav se mi je že nekaj časa tako zdelo, vendar sem bila vseeno optimistična. Sploh ne vem, kako ga bom pozabila, ker nanj mislim že skoraj leto in pol (sicer ne stalno, zadnje pol leta pa intenzivno)...
- poleg tega priznam, da so mi ostale simpatije občutno predaleč, tako da o njih ne razmišljam v tej smeri, ker imam občutek, da nisem za veze na daljavo
(pravijo, da je najlažje pozabiti, da si dobiš drugo "tarčo", zato sem razmišljala tudi o tej opciji za lažje prebolevanje)- priznam, da sem se včeraj imela lepo in sem se končno vsaj malo naplesala in ugotovila, da sploh nisem tako v slabi plesni formi kot sem predvidevala

- priznam, da se končno bližam cilju, ki sem si ga zadala pred par leti - udeležiti maratona, sicer se ne bom 42km, ker je to zaenkrat preveč zame, ampak predvidevam, da bom drugo leto brez problema lahko šla na 5 ali 10km, nato pa kmalu 21km (verjetno drugo leto bo še prezgodaj za to). Športna ura je res dobra motivacija zame in kljub temu, da sem šele dobro začela, napredujem
