Priznam, da ...- 1.del

-da me danes čaka pogovor.Ble.Res jih ne maram, samo živčne me delajo,
-da se kljub zg. napisanem zavedam, da je pogovor potreben,
-da delam in delam, študiram itd in je vse skupaj zelo naporno, ampak to ugotovim komaj ko se doma uležem,
-da zares držim pesti in upam na spremembo.Čeprav mi je tukaj kjer sem zdaj všeč, mi druga možnost vseeno bolj diši

Priznam, da trenutno tako uživam študentsko življenje, da zaradi tega skorajda ne pogrešam PL.

* da ne maram zobarjev
* da me že sam zvok spravi do tega da me vse boli
* da se mi ne da na aerobiko
* patetičen izgovor so seveda zobje
* ampak bom šla, zdej pa učit

Priznam, da se mi v 80 % vsakdanjih interakcij (izključujoč meni ljube ljudi) zdi moj smisel za humor daleč bolj superioren od sogovornikovega.  Narcism all the way.

amen. 

Priznam, da se zavedam svojih napak.

In sicer so naslednje: nimam napak, sem preveč popolna in vedno imam prav. =D

Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo: da se bom
pridno učil in delal, spoštoval starše in učitelje, da bom zvest in
iskren tovariš, ki drži svojo obljubo; da se bom ravnal po zgledu
najboljših pionirjev, da bom spoštoval slavna dejanja partizanov in
napredne ljudi sveta, ki žele svobodo in mir; da bom ljubil svojo
samoupravno domovino, Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo,
njene bratske narode in narodnosti in gradil novo življenje, polno sreče
in radosti. 

veliko poguma je potrebno, da napake priznaš. sicer pa so nekatere napake že take, da se drugim ne zdijo napake. te so moje najljubše. (ali so mi ljubši ljudje, ki podpirajo moje napake? ali samo dobim občutek, da nekaj ni napaka? ali se samo zaradi tega bolje počutim za hip, doma pa si še naprej očitam napako? ali se morda samo spremeni pogled na napako? ali jo potem sprejmem kot nenapako?)

... sem bila včeraj na wtf koncertu Dežurni krivci in nek metal bend

Priznam, da:
-sva končno dorekla stvari, ki so bile za doreči in lahko naprej shajava tako, kot je treba...,
-da me veseli, da je spremenil ene stvari, ki niso bile nikomur v korist, niti njemu samemu,zdaj pa samo čakam na naslednje leto...komaj čakam na polno skupnih stvari, vsak dan...nekaj novega za naju oba,
-da res upam, da bo imel prost vikend, da lahko pičiva k meni domov....toplice itd mi kar vzbudijo skomine,
-da mi je vseeno vse skupaj pokvarila novica o smrti mamičine znanke oz kolegice....Mislim, kak folk hodi po svetu...zares upam, da najdejo krivca, čeprav vsi sumijo kdo je....ljubosumje je res grozno čustvo